"Bolj ko iščem svetlobo v temi, jasneje čutim, da sem tema jaz. Iskanje svetlobe, ki je za trenutek izginila iz našega pogleda, je arhetipska, večkulturna podoba z jasnim pomenom. Toda kje se konča svetloba in kje se začne tema? Kje se konča strah in začne fascinacija? Kjer je senca, mora biti svetloba."
Uvodne misli libretista Ivana Martinke velja dopolniti s kratko premiso zgodbe, ki je v zvrsti lutkovnega gledališča razmeroma pogosta, saj gre za vračanje v čas otroštva in soočanje s primarnimi strahovi. Osrednji lik je deček, ki ga preganjata tema in strah – četudi sta morda oba le zunanji reprezentaciji tesnobe, depresije ali nočne more. Stráhu, ki v predstavi dobi svojo človeško podobo v vladarju teme oziroma hudiču, se zoperstavi človek, med obema pa se razteza dolga miza, prekrita z belim prtom, pod katero hodi deček. Močna simbolika, podkrepljena s psihoanalizo, v gledalcih vzbudi lastne asociacije, ki preko razreševanja svojih travmatičnih izkušenj (v temačnem tunelu pod mizo) vodijo do luči, do objektivacije lastnih strahov in ne nazadnje do odkritja najmočnejše svetlobe – v sebi.