V dramskem monologu Stena v morju/Sea Wall protagonist podoživlja spomine zadnjih let. Z mozaikom fragmentov iz njegovega življenja občinstvu pripoveduje o srečnem odnosu z ženo in hčerko, počitnicah na južni francoski obali, obisku tasta, nekdanjega vojaškega uslužbenca s katerim Aleks, tako je protagonistu ime, rad spregovori o vsem, od tenisa do obstoja Boga. Toda kljub pozitivni energiji in želji po življenju, ki jo nenehno poskuša prenesti na občinstvo, lahko pri Aleksu zaznamo čudno melanholijo. Njegovi spomini se pogosto zlomijo, stavki se prekinjajo ali prekrivajo kot plasti različnih slojev spominov, ki poskušajo nekaj zadušiti …
Moč monologa, ki ga bo interpretiral italijansko-slovenski igralec Francesco Borchi, je njegova »granitna« preprostost, ki se nanaša na do golega razkrito dušo avtorja. »Uprizoritev si predstavljam kot pripoved brez filtrov, z vso človečnostjo, brez zatekanja k gledališkemu lepšanju. Brez One-man Showa, ki je v današnjem času tako zelo priljubljen. Edini prisoten šov v predstavi je duša brez filtra,« je zapisal igralec, ki bo besedilo odigraval izmenično v slovenskem in italijanskem jeziku.
Avtor monologa Simon Stephens (1971) sodi med najplodnejše britanske dramatike. Njegove igre, zanje je dobil več britanskih in tujih nagrad, prevajajo v številne jezike in uprizarjajo tako doma kot v tujini. Monodrama Stena v morju je bila krstno uprizorjena leta 2008 v Londonu, v začetku letošnjega leta pa so monodramo tudi posneli in nastal je »kratek, a neprijetno dolg film«, ki se distribuira le po spletu.
V medičejskem Carmignanu v Toscani rojeni Francesco Borchi je z odliko diplomiral iz italijanistike in filozofije na univerzi v Firencah, se kot igralec kalil na gledališki akademiji v Firencah ter izpopolnjeval v različnih igralskih studijih in šolah. Na profesionalnem gledališkem odru je debitiral leta 2002 z vlogo Romea v predstavi Jerusalem Juliet (Teatro Rifredi, Firence), izraelsko-palestinski različici Shakespearove tragedije Romeo in Julija, nato pa kar šest sezon sodeloval z gledališčem Metastasio iz Prata, s katerim je leta 2006 prvič obiskal Slovenijo in s predstavo E. Erbe Živali v megli v režiji Paola Magellija gostoval v ljubjanski Drami. Leto pozneje je z Magellijem sodeloval tudi pri uprizoritvi Pirandellove igre Nocoj bomo improvizirali (Italijanska drama HNK Ivana pl. Zajca, Reka) in za vlogo Rica Verrija na festivalu MESS v Sarajevu leta 2009 prejel nagrado za najboljšega mladega igralca.
Francesco Borchi se je uveljavil tudi kot filmski igralec. Nastopil je v 17 celovečernih in štirih kratkih filmih. Slovensko občinstvo ga pozna po vlogah, odigranih v Vojnovićevih filmih Piran - Pirano (2010) in Fountain (2017), Stuparjevem Nekje v septembru (2011), Maksimovićevem Nevidna roka Adama Smitha (2017) in TV-nanizanki Mame 2 (2018), in tretjem Vojnovićevem celovečercu Nekoč so bili ljudje. Leta 2019 je posnel svoj režijski prvenec, kratki film Zadnja lekcija.
