Josip Jurčič – tisti, ki je napisal prvi slovenski roman, tisti, ki je napisal prvo slovensko zgodovinsko tragedijo (prav z njegovim Tugomerjem so leta 1919 otvorili prvo slovensko poklicno gledališče v Mariboru), in tisti Jurčič, ki je v Mariboru postal urednik Slovenskega naroda (prvega slovenskega političnega dnevnika).
3. maja 2021, na dan 140-letnice Jurčičeve smrti, so začeli z vajami za novo uprizoritev, ki jo je po Jurčičevi povesti Sosedov sin priredila dramaturginja Maja Borin. V odrski adaptaciji je ohranila Jurčičev jezik, a postavitev je iz kmečkega okolja preselila v današnji, urbani svet. Tako nasproti staremu jeziku, ki ga izgovarjajo povsem sodobni ljudje, vidimo, kako nespremenjene so dileme znotraj medsebojnih, ljubezenskih, družinskih, statusnih odnosov, ki jih prikazuje Jurčičeva – po mnenju literarnih analitikov – najboljša povest Sosedov sin.
Jurčičeva povest govori o Franici, lepi edinki bogatega veljaka Smrekarja, ki se zaljubi v Štefana, sina obubožanega in zapitega soseda Brašnarja, ki ga njen oče težko prenaša. Ljubezen uspeta skrivati, vse dokler eden od ljubosumnežev ne objavi njune skrivnosti. Seveda ne mine dolgo, ko mama dobi namig o tem, kaj se dogaja pred njenim nosom. Smrekarica spodbudi očeta, da začneta razmišljati o primernem ženinu, a ne najdeta idealnega soproga za svojo edinko. Nepričakovano se v izbor samovoljno vključi sosedov sin Štefan, ki naivno razkrije, da se imata s Franico rada. Anton obtoži ženo, da mu je prikrivala hčerkino zvezo, Franici pa prepove, da bi se še kdaj videla z njim. Popolnoma prepričan je, da sam najbolje ve, kaj je dobro zanjo, zato jo hoče na vrat na nos poročiti. In ko je že vse pripravljeno na poroko, ko ženin (po očetovi izbiri) stoji pred oltarjem, Franica poskrbi za preobrat – pobegne s svoje poroke in izgine. Ko jo najdejo, njeno življenje visi na nitki. In prav ta čas med življenjem in smrtjo, med prisilo in izbiro, med biti in ne biti … je potreben, da se stvari postavijo tja, kamor spadajo.
Uprizoritev, ki na svojstven način gradi most med starim in novim, je na Komorni oder postavila inovativna mlada mariborska režiserka Mateja Kokol. Z ustvarjalno ekipo je ob preizpraševanju “Kaj znači rad imeti, ljubiti?” v kontrastiranih stičiščih med ljubeznijo, ljubosumjem in sovraštvom, rastjo in venenjem, zaupanjem in razočaranjem, ubogljivostjo in uporom gradila most med literaturo in gledališčem.
