Dramsko besedilo Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa (The Curious Incident of the Dog in the Night-Time) Simona Stephensa je pravzaprav priredba priljubljenega istoimenskega romana Marka Haddona iz leta 2003. Roman je dobil 17 prestižnih nagrad, med njimi tudi Whitbread Award. Priredba je nastala leta 2012 in je bila prvič uspešno uprizorjena v Nacionalnem gledališču v Londonu.
Dogajanje je postavljeno v Swindon in London, zgodba pa pripoveduje o petnajstletnem Christopherju Johnu Francisu Boonu, matematičnem geniju, ki ima motnjo avtističnega spektra. Christopher mora razrešiti skrivnost. Nekdo je sosedom z vilami ubil psa; najprej osumijo Christopherja, potem pa ga pogojno oprostijo. V želji, da bi odkril, kdo je ubil Wellingtona, začne Christopher v nasprotju z željami in zapovedmi očeta raziskovati umor psa in zastavljati vprašanja, svoje postopke in ugotovitve pa si zapisuje. Christopher ima Aspergerjev sindrom (ki je iz skupine avtističnih motenj), zato sam še nikoli ni šel dlje kot do konca ulice, a detektivsko delo ga popelje na nevarno potovanje, ki podre vse predstave o svetu, ki mu je bil znan do takrat.
Drama temeljito predela izvirno besedilo. Namesto pripovedi v prvi osebi, kot je to v romanu, dramsko besedilo predstavlja kombinacijo odnosov iz zornega kota samega Christopherja Boona, a tudi vseh tistih, ki pridejo v stik z njegovo knjigo oziroma z delom knjige – njegova učiteljica, njegov oče, njegova mama … Rezultat je drama v drami.
Tisto, zaradi česar je Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa zanimivo besedilo za obravnavo, je obravnavana tema. To je Christopherjev svet, svet »posebnih«, »različnih«, »zavrženih«, tistih, ki se jim posmehujemo, ki jih podcenjujemo. V času, v katerem se mnoge družbe (tudi naša) borijo za vključitev ljudi s posebnimi potrebami v družbo, se uprizoritev takšnega aktualnega besedila zdi zelo pomembna. V tem smislu ima uprizoritev tudi vzgojno-izobraževalno vlogo, eno od ciljnih skupin pa lahko najde tudi med mlajšo generacijo, najstniki. Zaradi žanra, tj. črna komedija, in jezika, ki je na trenutke surovo oster in tudi neskončno duhovit, je predstava na sporedu predvsem ob večerih, obenem pa tako žanr kot jezik opozarjata na njeno večplastno vlogo.
Zoja Buzalkovska