Delo, ki izhaja iz “Aristofanovega govora” v Platonovem Simpoziju, je potovanje znotraj partnerskega odnosa ter znotraj nas samih in našega zavedanja, namenjeno zavestnemu iskanju naše identitete.
Napetost ob fizični združitvi dveh teles, ki sta zdaj razdeljeni v večni želji po združitvi, želji, ki oživlja in premika telesi, saj odnos, čustven ali drugačen, vedno predpostavlja gibanje, izmenjavo, gibanje k drugemu in hkrati vračanje, vedno v iskanju sebe in tistega, kar je drugo od nas.
In ko ljubezen kot neposredna in globoka emanacija naše edinstvenosti, torej naše individualnosti in nedeljivosti, trči ob strah pred izgubo, torej ob krhkost našega obstoja, takrat na čustvo ljubezni pogledamo s popolno čistostjo in resnico, z razumevanjem, kako je edinstvenost našega individualnega bitja neločljivo povezana z edinstvenostjo drugega.
V tem primeru se poskus ponovne združitve, napetost v smeri popolnosti, odnos, ki ni nikoli popolnoma zadovoljen, saj se ni mogoče vrniti k “enemu telesu”, vrne v partnerski odnos in poskuša opraviti analizo in prenos para in različnih dinamik, ki se v njem razvijajo.
