Predstava Samo še enkrat gremo spat se bo vrnila nazaj v otroštvo. Kaj nas je pomirilo in uspavalo? Kakšne zgodbe so nas pospremile v spanec? Kakšne uspavanke? Je bila na hodniku vedno prižgana luč? Ali pa je pod vrati svetilo le bliskanje televizijskega zaslona? Kateri strahovi so nas čakali pod posteljo?
Skozi raziskovanje večernih ritualov uspavanja, bo predstava ponovno priklicala v spomin dogodke in pripovedi, ki so nas kot otroke pomirjale. Pripovedi, ki so poenostavile in uredile naš vsakdan ter naredile kaotičen svet ponovno obvladljiv. Tako smo vedeli, da so svet, v katerem smo živeli, obvladovala zelo jasna pravila, ki so prinašala zelo jasne posledice. Potem pa je skozi leta kar naenkrat, ne da bi sploh opazili, svet pobezljal iz vajeti.
Skozi postopek rekonstrukcije, z oživljanjem trenutkov, ki so nas nekoč pomirjali, skušamo razumeti, kako so le ti delovali in ali so skozi desetletja ostali z nami. Ali imajo ti rituali iz naših preteklosti karkoli skupnega z načini preganjanja strahov, ki se danes skrivajo po temnih kotičkih naših sob?
“Tik preden zaspim, imam pogosto občutek, kot da padam. Takrat se v zadnjem trenutku, preden padem v globok sen, zdrznem in prebudim. Počutim se kot, da res padam. Padam v spanec, ki je mogoče tako zelo globok, da se po padcu vanj, ne bom več nikoli pobral. Samo še enkrat gremo spat, pa bo vse drugače. Samo še enkrat gremo spat, pa bo vse kot je prav. Samo še enkrat gremo spat, pa bomo vsi živeli v razglednici.”
