Plesna predstava.
Preveč sveta se skriva v meni je sodobno-plesna predstava, ki jo v gibu ustvarja Anamaria Bagarić in se pri tem povezuje z umetniki različnih žanrov.
/ko vdahnem besedo
se kot sediment nalaga v notranjosti
zaradi prenaseljenosti
ne odmeva
samo šumi
oglušujoče ostaja/
Preveč sveta se skriva v meni je sodobno-plesna predstava, ki jo v gibu ustvarja Anamaria Bagarić in se pri tem povezuje z umetniki različnih žanrov. V sodelovanju z zvočno umetnico Ido Hiršenfelder sta, vsaka s svojim avtorskim izrazom, ustvarili predstavo, ki upodablja prenasičenost informacij, ki se neprestanoma zažirajo v telo. Skozi prizmo telesa se to izraža v poskusu fizične reprezentacije notranjega monologa, medtem ko glasba svoje zvoke izlušči iz globoke notranjosti, »izpod lopatic«.
Gib in misel sledita filozofiji buto plesa in izpostavita hrbet kot osnovni označevalec prečenja dveh svetov; notranjega in zunanjega. Ker se svet premika s hitrostjo, ki je človek ne dohaja, je potreben proti-pol, kjer okolica (vsaj za hip) lahko obstaja v njegovem ritmu. Kot proti-pol se izrazi telo, ki v notranjosti išče pristnost in prvinskost, ki je z mislijo ne doseže. Telo tako - z vsako mislijo, ki jo razstavi do temeljev, ne ve kje je njeno mesto, kaj naj z njo počne in ali je sploh njegova, da jo misli - govori zgodbo o nemoči.
Skozi medij besede snov predstave v obliki poezije izraža Pavla Zabret.
Bagarić je tekom ustvarjanja odpirala vprašanja samote in samotnosti, samo-spraševanja, telesne (ne)moči, fluidne empatije in prehodnih odnosov, izkoriščanja na račun pripadnosti, pogojev za obstajanje, delne percepcije realnosti, resničnosti trenutne volje, kolektivnega čustvenega odtegovanja, menjavanja prvinskosti za primitivnost, idealiziranja naravnosti in naravnega stanja, vprašanje spolne identitete in nenazadnje privilegija, ki ga živi, medtem ko svet razpada. Svet, ki je s telesnostjo ujet v tkivo (Bagarić), besedo (Zabret) in glasbo (Hiršenfelder).