Skozi zgodovino velja, da je prisotnost duha umrlega v domu žalujočih vidna v ustavljenih urah, eksplozijah žarnic, nenadnih spremembah temperature, v mimoletih metuljev. Na cesti v neznancih vidimo obraza pokojnega, v kotih nerazložljive sence, občutimo nepojasnjene fantomske dotike, printer sam začne tiskati. Žalujoči sanjajo specifične sanje in podnevi imajo vizije, med njimi preskakujejo telepatske misli. Vonjajo svari, ki jih ni. Na stenah se premikajo fotografije. Žalovanje preseže realnost, žalovanje zareže v realnost in jo spremeni. Te variacije realnosti so triki, ki jih um igra nad samim seboj, tako se prepriča, da obstaja nekaj več, da je mogoče iskati smisel.
Ampak za kom žalujemo? Za bližnjo osebo? Za časi, ki so bili. Za časi, ki jih ne bo? Za samimi seboj? Za prepričanji o svetu, ki se nikdar ne bodo realizirala?
Objekt 20. stoletja je ruševina. Objekt 21. stoletja še ni jasen, ampak dozdeva se nam, da bo najbrž nekaj v odsotnosti. Ruševine so podrte strukture preteklosti. Posledica nasilne zgodovine, ki mrtvo obleži. 21. stoletje ni stoletje zgodovine, ampak stoletje prihodnosti. Priča smo prebujenju v urgentno prevpraševanje odločitev, ki jih je sprejel čas pred nami. Naša naloga ni restavratorstvo prejšnjih stoletij iz ruševin, ampak prenova vseh družbenih struktur. Tako nam bo mogoče, če bomo dovolj militantni, v svetu še uspelo izgraditi mehanizme bivanja, ki bodo vodili od katastrofe.
Prah govori o žalovanju (in posledicah) dveh katastrof; osebno katastrofo izgube bližnjega in globalno ekološko katastrofo. Žalovanje je dvojno, nad izgubljenim bližnjim in nad svetom zunaj nas. Prah je tako anksiozna prozna kronika naših največjih strahov pred izgubo.
Dramska predloga Harolda Pinterja V prah se povrneš se ukvarja s fenomenologijo travme in njenimi verbalnimi emanacijami. Pinterjev svet je nestabilen, mutirajoč in fragmentaren in tako primerno izhodišče o času, ki je skoraj sedaj, ki je nekaj trenutkov pred sedaj. Kakšen bi lahko bil svet, ki ga zaznamuje kruta bolečina katastrofe?
Fokus projekta ni izvor ali specifičnost okoliščin, ki do katastrofe pripeljejo, ampak čas potem, ko nastopi poskus normalizacije. A kaj, ko je katastrofa takšen rez, da vrnitev normalno ni več mogoča. Za zmerom smo spremenjeni. Svet je spremenjen. V prenesenem in dobesednem smislu. Projekt nastaja kot drugi del neuradne trilogije igralcev Polone Juh in Saše Tabakovića, katere cilj je – onkraj institucionalnih okvirjev in omejitev – gledališče vnesti v neznane ali negledališke kontekste. Prvi del trilogije je bila uprizoritev V agoniji v Vili Zlatici. Z uprizoritvijo Prah se nadaljuje – na spet novem in povsem drugačnem negledališkem prozorišču.
Uprizoritev se dotika tem samopoškodovanja, spolnega nasilja, smrti bližnjega in smrti živali.