Ob vstopu na prizorišče predstave Prah nas v sobi hiše na Poljanski cesti pričaka svojevrsten ekosistem – tla, prekrita s svetlobnimi telesi, prepletenimi električnimi kabli, ventilatorji in razstavljenimi kosi avtomobila, med katerimi so raztreseni kosi lesa. Kaotični nered ustvarja izmuzljiv interier, kjer se prepletajo sledi preteklosti in prihodnosti – preživeta, izrabljena in retrofuturistična materialnost prostora vzbuja občutek distopične zapuščenosti, hkrati pa ostaja neulovljivo abstraktna in vizualno sugestivna (scenograf Dorian Šilec Petek). Razprt v nedorečenost, prostor zaživi v potencialu neskladne večreferenčnosti, nekje na meji med skladiščem, apokaliptičnim bunkerjem in zapuščenim umetniškim ateljejem. Bolj kot njegova dejanska namembnost je pomembno to, da ostaja izmuzljiv – nikoli povsem eno ali drugo, vedno na robu interpretacije. Kategorizaciji se izmika tudi s prepletanjem avtentičnosti bivalnega okolja in performativnosti uprizoritvenega prostora, ki dodatno krepi njegov fluidni in dvoumni značaj. Naseljujeta ga moški in ženska, njuna zamaknjena prisotnost je zaznamovana z ujetostjo v spomine, ki se prelivajo med resničnostjo in iluzijo, brišejo meje časa ter preoblikujejo prostor v odsev njune notranje zaznamovanosti. Asociativnost in snovnost prostora hkrati odslikujeta in kontrastirata z enako neprizemljenim, abstraktnim in simboličnim besedilom, ki se giblje v hiperboli spomina. Če je prostor mrtev, jezik umira v svoji skoraj popolni retrospektivnosti – a v asociativnosti metaforičnih podob, v svežini in ranljivosti narave, v gorečnosti telesnosti in v nasičenosti občutij vendarle ostaja izjemno živ.

Besedilo Prah (po motivihV prah se povrneš Harolda Pinterja) dramaturginje Eve Mahkovic in režiserja Doriana Šilca Petka skozi dialoge razpira večplastne teme, ki so povezane z izgubo in smrtjo bližnjega, a jih obravnava na nenavaden, izmikajoč se način. Pri tem sledi Pinterjevi poetiki igranja s spominom, travmo in nasiljem. Vzporednice med besediloma so očitne v njuni atmosferi nelagodja, psihološki napetosti in izmikajočem se jeziku. Namesto enoznačne interpretacije ponuja fragmentiran psihološki portret, kjer se intimni in eksistencialni občutki para prepletajo s širšimi družbenimi in filozofskimi razmisleki. Prah skozi reinterpretacijo Pinterjevih motivov, specifičen jezikovni slog in asociativno dramaturgijo vzpostavlja lastno razmerje do žalovanja, težkih spominov, ekologije in telesnosti.

Igra temelji na intenzivni dinamiki med Njo in Njim (Polona Juh in Saša Tabaković), ki niha med nežnostjo in grobostjo, med hrepenenjem po bližini in destruktivno potrebo po nadzoru. Njuna interakcija je polna napetosti, izmikajočih se odgovorov in reinterpretacij preteklih dogodkov – nenehno prehajata med bližino in oddaljenostjo, med ranljivostjo in nasiljem, med razkrivanjem in prikrivanjem. On vztrajno zahteva konkretne odgovore, želi osmisliti in definirati njuno preteklost, medtem ko Ona ostaja v polju občutij, izmikajočih se pripovedi in subjektivnih resnic. V Njegovem govoru se kaže potreba po posedovanju in razumevanju preteklosti One, kot da bi želel prevzeti nadzor nad njenimi spomini in interpretacijo njene izkušnje, ko jo nenehno sprašuje o detajlih njenega prejšnjega razmerja. Njegova vprašanja so konkretna, obsesivna, skoraj zasliševalska, Njeni monologi pa nasprotno polni metafor in poetičnih slik. Govori v fragmentih, kot da bi rekonstruirala spomine. Njuni telesi, odeti v temne odtenke, naseljujeta prostor z obstanki, zamrznitvami in disociativnimi premori; odnos in bivanje prepojita s stagnacijo, dvomi in tesnobo, tako da krepita občutek izgube smisla in eksistencialne praznine. Prehajanje med intimnimi spomini, banalnimi opisi vsakdana in filozofskimi razmisleki ustvarja vtis, da bežita pred resnico ali pa je sploh ne zmoreta zaobjeti. V interpretaciji Polone Juh je čutiti zgoščeno, a ne v celoti izrečeno notranje doživljanje, hkrati pa tih in vztrajen upor proti temu, da bi na njegova vprašanja odgovarjala z jasnostjo, ki zbližuje, ali se pustila definirati skozi moški pogled. Saša Tabaković ubere pot, ki čustvene nianse poudarja skoraj preveč izrazito, pri čemer njegova igra mestoma deluje eksplicitno in manj notranje motivirano.

Njuni telesi, odeti v temne odtenke, naseljujeta prostor z obstanki, zamrznitvami in disociativnimi premori; odnos in bivanje prepojita s stagnacijo, dvomi in tesnobo, tako da krepita občutek izgube smisla in eksistencialne praznine. 

Besedilo ne sledi tradicionalni dramski zasnovi s konfliktom, vrhom in razrešitvijo, temveč ustvarja občutek cikličnosti in zastoja – kot da bi se lika vrtela v ujetosti lastnih izkušenj in preteklosti. Prehajanje med pripovednimi sloji – intimno, družbeno in eksistencialno – udejanjata tekoče in brez eksplicitnih oznak prehoda, kar krepi besedilno atmosferičnost. Asociativno in fragmentarno vezljivost dialogov ohranjata z napetostjo in zgoščenostjo notranjih stanj. Dialogi so pogosto prekinjeni, polni premolkov, nezaključenih misli in nenadnih prehodov med temami. Ponavljanje fraz, ritmizacija govorice in dolgih naštevanj ustvarjajo hipnotičen učinek, ki poudarja občutek minevanja in izgube časovne orientacije. V besedilu ni eksplicitnega pripovedovanja o smrti, temveč je občutek izgube prisoten skozi fragmentirane spomine, obsesivno ponavljanje, izmikajoče odgovore in občutek praznine. Ta zaživi v motivih spreminjajoče se narave, v podobah nestalnosti in minevanja, predvsem pa v apokaliptičnih podobah izničenja, ki izraziteje učinkuje kot projekcija notranje bolečine likov. V dramaturški strukturi pripovedi, ki temelji na nenehnem prehajanju med preteklostjo in sedanjostjo, zaživi njuna nezmožnost sprejemanja izgube, kot da bi ostajala ujeta v nekem vmesnem prostoru spomina in realnosti. Smrt ni podana kot dokončna, temveč kot proces razkrajanja, ki se dogaja tako na telesni kot na psihološki ravni. Zvočna podoba temelji na ambientalnih zvokih in ponavljajočih se glasbenih motivih, ki s svojo ritmično strukturo in tonalnimi spremembami gradijo napetost ter poudarjajo notranje stiske in kaotičnost dogajanja. Glasba ne služi zgolj kot ozadje, temveč deluje kot dramaturški element, ki občinstvu omogoča, da se potopi v distopične vizije uničenja, obenem pa začuti intimno bolečino in tesnobo, ki prevevata lika (glasba Jan Krmelj). Sinergija svetlobe in zvoka ustvarja hipnotičen učinek, v katerem se prepletajo občutki minevanja, izgube nadzora in eksistencialne negotovosti.

Prah je izkustvena predstava, ki s svojo atmosferično in fragmentarno zasnovo raziskuje napetosti med spominom, telesom, kontrolo in izgubo. Njegova asociativna struktura učinkovito ustvarja občutek ujetosti v preteklost in briše jasne meje med realnostjo in subjektivnim doživljanjem, s čimer ponuja širok prostor za interpretacijo. Vendar pa lahko prav ta razpršenost in izrazita abstraktnost predstavljata oviro, saj besedilo pogosto ostaja premalo konkretno in nejasno, kar mu daje pridih intelektualne zaprtosti. Namesto da bi nagovorilo širše občinstvo, deluje kot izraz elitističnega artizma, ki bolj kot na dostopnost stavi na hermetično estetiko miselnega in čutnega doživetja.