Pogovori Karmeličank

Glasbena tragedija Pogovori karmeličank je po vrsti druga opera, ki jo je na lastno besedilo po "scenariju" oziroma gledališkem sižeju Milostni strah politično aktivnega pisca Georgesa Bernanosa napisal Francis Poulenc. Besedilo velja danes za nekakšen Bernanosev duhovni testament oziroma za njegovo idejno in mistično zapuščino, v kateri se zrcalijo velika spoznanja o mejnikih človeškega življenja, v katera vse prevečkrat posega politika nasilja in nadzora. Opera v treh dejanjih, ki je svoj navdih našla tudi v vsebini romana Poslednja na morišču (Die letzte am Schafott) nemške pisateljice Gertrud von Le Fort, prikazuje žalostno usodo karmeličank iz kraja Compiègna na severu Francije v času francoske revolucije, ki jim je "novi red" odvzel samostan in jih kot "neprilagojene" politične nasprotnice obsodil na smrt z giljotino. Poulenc je v pevske partije obupanih redovnic položil nenavadno vzvišeno liričnost in ganljivost, z bogato zvenečimi simfoničnimi medigrami pa mu je uspelo v operi zajeti globoko sočutje in predvsem humanost, ki ji danes v hladnem svetu "razčlovečenega" kapitala grozi vsaj simbolno, če že ne dejansko izumrtje. Praizvedba opere v milanski Scali leta 1957 je bila pravo zmagoslavje, kar velja pripisati predvsem izvrstni psihološki karakterizaciji ženskih glasov, ta pa se z nepopustljivo dramsko silo stopnjuje vse do katarzičnega konca, ki ga so v novi uprizoritvi poustvarili v mariborski Operi.