Pripoved z glasbo
Ruski pisatelj in dramatik ukrajinskega rodu Nikolaj Vasiljevič Gogolj (1809–1852) je izhajal iz obubožane plemiške družine. Želel je postati igralec, vendar je že na prvi avdiciji pogorel in je opustil misel na igralstvo. Dokler se ni popolnoma posvetil književnemu ustvarjanju, je bil kratek čas državni uradnik, nato profesor na dekliški visoki šoli in kasneje profesor zgodovine na univerzi. Njegove prve novele so še izrazito romantične, polne poetičnosti, bujne fantastike in grotesknih prizorov. Realizmu se je približal z nizom novel iz peterburškega življenja, Peterburškimi povestmi, te vključujejo novele Nevski prospekt, Nos, Plašč, ki s poudarjeno moralno in socialno tendenco opisujejo male ljudi, uradnike in visoko birokracijo.
Pomembno mesto med Peterburškimi povestmi ima novela Plašč, v kateri je humorno in sočutno oblikoval lik bednega malega uradnika. Ta je vse življenje delal, a je kljub temu živel revno življenje. Novela Plašč je bila v tistem času glasna kritika socialnih in moralnih krivic. Svoj kritični odnos do ruskega življenja je Gogolj še ostreje izrazil v komediji Revizor, kjer je razkril podkupljivost, lenobo, omejenost in pokvarjenost podeželskega uradništva, in v romanu Mrtve duše, ki je obtožba carizma in razmer v carski Rusiji.
Akakij Akakijevič je nevpadljiv mali uradnik, ki na enem od številnih ministrstev prepisuje akte. To dolgočasno delo opravlja z veseljem in s predanostjo, saj ga zna dobro opravljati in si ne želi povzpeti v družbi. Sodelavci se mu večkrat posmehujejo zaradi obrabljenega plašča, ki je ves prešit in zakrpan, blaga skorajda nima več. Ker starega, luknjastega plašča ni več mogoče zakrpati, pri pijanem krojaču izposluje dobro ceno za nov plašč, ki pa za slabo plačanega uradnika še vedno predstavlja celo bogastvo. Ko dobi nov plašč, je presrečen. A žal ga nima prav dolgo, saj mu ga že prvo noč ukradejo. S tem se prične nova odisejada v življenju preprostega in poštenega Akakija Akakijeviča, ki se neuspešno poda v boj z ruskim birokratskim aparatom.
Gogolj, mojster pronicljive družbene satire in izrisovanja arhetipskih karakterjev, s Plaščem zapiše usodo malega človeka, nemočnega in nebogljenega v odnosu do nepremičnega in popolnoma dehumaniziranega birokratskega družbenega ustroja. Akakijeva tesnoba je morda na las podobna tesnobam človeka 21. stoletja, v katerem na videz drugačen in prenovljen birokratski aparat melje dalje, neizprosno in nepremično, ne glede na to, da služi drugi politični ideologiji.
To misel zasledujeta tudi tokratna priredba in idejni načrt uprizoritve, ki inspiracijo išče v formi glasbenega gledališča (Musiktheater), uprizoritveni zvrsti, ki je v slovenskem gledališkem prostoru redko zastopana. Glasba, ki je eno temeljnih izraznih sredstev in teče skorajda skozi vso uprizoritev, bodisi kot podlaga bodisi kot song, ki mestoma prevzema poglavitno vlogo naracije, bo zasledovala večplastno tragikomično in izjemno emotivno Gogoljevo predlogo.
Prva slovenska uprizoritev
