Gogolj, mojster pronicljive družbene satire, v noveli Plašč zariše lik Akakija Akakijeviča, skromnega in marljivega nižjega uradnika, kot arhetip čistosti znotraj neizprosnega hierarhično pogojenega zbirokratiziranega sveta. V izčrpnem in bridkem izrisovanju anomalij ruske meščanske konvencije se antiheroj Akakij kaže kot absolutni antipol bolestnemu povzpetništvu, površinskemu potrošništvu in obsedenosti s pozicijo moči.

Komični Akakij v tragični družbi, ki presunljivo natančno spominja na današnjo, za vselej ostane nerazumljen. Tragikomična je protagonistova usoda, zaskrbljujoče tragičen, če ne že farsičen, pa ostaja manko empatije do vsega, kar odstopa od kanona jalovega družbenega povprečja, navajajo v gledališču.

Takšno branje Gogoljeve predloge zasleduje glasbena dramatizacija, ki išče navdih v formi glasbenega gledališča. Glasba je eno temeljnih izraznih sredstev in teče skorajda skozi vso uprizoritev, bodisi kot podlaga bodisi kot niz songov, ki mestoma prevzemajo poglavitno vlogo naracije.

Ruski pisatelj in dramatik ukrajinskega rodu Nikolaj Vasiljevič Gogolj, ki se je rodil leta 1809, je izhajal iz obubožane plemiške družine. Želel je postati igralec, vendar je že na prvi avdiciji pogorel in je opustil misel na ta poklic. Dokler se ni popolnoma posvetil književnemu ustvarjanju, je bil kratek čas državni uradnik, nato profesor na dekliški visoki šoli in kasneje profesor zgodovine na univerzi. Umrl pa je leta 1852.

Avtor glasbe je Marjan Nećak, dramaturginja Tina Kosi, scenograf Dorian Šilec Petek in kostumografinja Tina Bonča.