Slovenska opereta v treh dejanjih.
Slovenski skladatelj, dirigent in zborovodja Radovan Gobec (1909-1995) se je v slovenski kulturni prostor zapisal kot plodovit ustvarjalec, ki se je z glasbo začel intenzivno ukvarjati na mariborskem učiteljišču, kjer je maturiral leta 1928. Po maturi se je pridružil pevskemu zboru Emil Adamič, v katerem je deloval tudi kot korepetitor. Nenehni stik z vokalno glasbo (predvsem z a cappella zborovsko glasbo) in različnimi glasbenimi sestavi (mladinskimi in odraslimi zbori), dramatičnimi društvi in orkestri, ki jih je ustanovil, je v avtorju prebudil tudi močan impulz za glasbeno gledališče, zato ne preseneča, da lahko že v njegovem zgodnjem glasbenem opusu zasledimo številna glasbenogledališka dela, še posebej operete, kot so V bratskem objemu (1927), Pomladne cvetke (1927), Kresniček (1930), Hmeljska princesa (1933), Tremerski dukat (1935), Planinska roža (1937), Kri v plamenih (izdana šele leta 1970) idr. Radovan Gobec je za številne svoje skladbe napisal besedilo kar sam, tudi za opereto Planinska roža, ki ima v njegovem predvojnem opusu poseben status, saj jo je posvetil svoji ženi Sonji Elschbacher. Siže operete, ki jo je prvič izvedla dramska skupina KUD Ivana Cankarja 31. marca 1951 v Žalcu, je v dramaturškem smislu idilična slika življenja nekdanje filmske igralke Katje Silvana, ki je sedaj upraviteljica planinske koče na (seveda izmišljenem) Srečnem vrhu, kamor radi zahajajo gledališčniki, ne vedoč, da je bila Silvana nekoč filmska igralka. V svojem ljubiteljskem gledališču pripravljajo premiero operete Planinska roža, ki so jo ustvarili med svojim bivanjem na planini, za premierni nastop pa zaradi pomanjkanja primerne pevke/igralke poprosijo kar Katjo Silvano, kar pa v igralskem ansamblu, med vaščani in tudi med ostalimi sodelujočimi umetniki in tehničnim osebjem povzroči naval zmešnjav, ljubosumja, žalitev in celo tožb, dokler se vse ne razčisti in konča v splošno zadovoljstvo.
Uprizoritev operete Planinska roža je nastala pod dirigentskim vodstvom Slavka Magdića in v režiji Matjaža Latina v intenzivnem sodelovanju med Opero SNG Maribor in Konservatorijem za glasbo in balet Maribor, pri čemer želijo sodobnemu občinstvu približati kvalitetna glasbenogledališka dela slovenskih ustvarjalcev in jih tako iztrgati neizprosni usodi pozabe.
