Monodrama.
Nihče je ni mogel spregledati.
Nihče je ni mogel posnemati.
Nihče je ne more pozabiti.
Ime ji je bilo Edith Piaf.
Zdi se, da je podoba Edith Piaf zacementirana za vse večne čase: nežno, krhko dekletce, ki jo je ulica oblikovala v presunljivo umetnico. Človek, ki poje tako odlično in samosvoje kot Edith, tega ne bi bil sposoben, če ne bi ne samo poznal, temveč tudi doživel dogodkov z druge, »slabše« plati življenja. Trditev, da le ta, ki pozna pekel, lahko govori tudi o raju, še kako velja tudi zanjo.
In takšno Edith poskuša prikazati tokratna uprizoritev. Ne izogiba se moralno spornim dogodkom in prikazuje v povsem človeški podobi. Kot energično bitje, ki hlasta za življenjem, ga ljubi in sovraži hkrati, kot žensko, ki, če je treba, izustiti najsočnejšo kletvico, v naslednjem hipu zajoka, takoj zatem pa najnežnejšo balado zapoje tako tenkočutno in s takšno bolečino v tonu, da z lahkoto razpara še tako hladno srce.
Kolaž njene življenjske zgodbe ni popoln, če se hkrati ne prepleta z njeno glasbo. Življenje in glasba Edith Piaf sta kot dva nasprotna, vendar neločljiva pola. Nikoli povsem skupaj, vendar tudi nikoli povsem narazen. V enem trenutku kot pes in mačka, v naslednjem kot najidealnejši zakonski par. Drug drugemu dajeta barvo, se določata in osmišljata. Njena življenjska zgodba brez glasbe je kot počasno propadanje izgubljenega človeka, glasbeni opus pa brezihodnost postavi v drugo luč. Naj se sliši še tako čudno, kot nujni pogoj kvalitetnemu umetniškemu ustvarjanju. To pa je brez madeža in z neomejenim rokom trajanja.
Življenje Edith Piaf je sicer zgodba s tragičnim koncem, a z glasbo, večjo in močnejšo od življenja. In zato je Edith Piaf nesmrtna.