Ivani Müller lahko rečemo mladolevovska umetnica – na festival prihaja že četrtič. Vsakokrat ji uspe ohraniti svojo poetiko, ki temelji na plesno-gledališkem pristopu z dobrim občutkom za različne narativnosti in humor ter na pretanjenih idejah, ki se pogosto začnejo z eno samo mislijo, kot na primer – kako težke so moje misli. Obenem pa se vsakič znova izumi na novo in se ne ponavlja. Tokrat prihaja s predstavo za otroke.
Naslov predstave je sugestiven, predstava je namreč zapis, sicer ne notni, ki udeležene otroke (včasih tudi kakšnega odraslega) prek avdionavodil vodi pri izvajanju in hkrati spremljanju predstave, ki jo po »partituri« sami ustvarjajo. V igri odzvanjajo vsi lajtmotivi otroških družabnih iger, ki jih dandanes pogrešamo na dvoriščih, hkrati pa se vzpostavljajo nekakšni statusi znotraj skupin, ki se oblikujejo, ko se je treba odločati. Iščejo se skupni interesi, zastavljajo se vprašanja, kakšni smo, komu pripadamo in kdo je z nami, se pošasti bojimo ali sploh ne verjamemo vanje, se pri odnosu do sveta odločimo za humor, za sodelovanje, za opazovanje …