Vsak dan je treba znova postreči čaj, pospraviti, skuhati, kaj popraviti. Vsak dan se moraš na vsak klic urno odzvati. In ta nenehni smrad iz zasebnega laboratorija družinskega patriarha, prepričanega, da lahko razvije novo organsko snov. Nihče od njih ne ve, kako ravnati z denarjem. Najhujše pa je, da moraš nenehno poslušati brezdelneže med kratkočasenjem s svojimi ljubezenskimi razmerji, svojim slikanjem in znanstvenim diletantstvom v poskusu odprave zaostalosti ljudskih množic ...
To je domnevno razmišljanje služničadi v hiši Protasova, brez katere tu ne bi nič delovalo. Znanstvenik Protasov ne more izgubljati časa za profanost, kot je vsakdanje življenje. Prizadeva si za napredek, z laboratorijskim in umskim delom. V središču njegovih prizadevanj je nič manj kot dokončna osvoboditev človeštva. Tako se niti ne utegne posvetiti vdovi Melaniji, vanj zaljubljeni do ušes, niti – kar je še huje – svoji osamljeni ženi, ki uteho išče pri družinskem prijatelju Vaginu. Prav tako mu uidejo zametki nežne ljubezni med sestro Lizo, globoko pretreseno zaradi krvavih uličnih izgredov, in moralno labilnim veterinarjem Cepurnojem ter poguben konec, ki se jima obeta. Vendar na ulicah razsaja kolera, oglaša se smrt, in nenadoma ozračje v slonokoščenem stolpu postane nevarno zadušljivo.
Avtor Maksim Gorki - psevdonim, ki v prevodu pomeni »trpko« - je igro napisal med zaporno kaznijo v Petropavlovski trdnjavi, kjer je bil zaprt tudi Dostojevski.
Mojstrska režija Mateje Koležnik dela, nastalega po t. i. sanktpeterburški krvavi nedelji, uvodu v rusko revolucijo leta 1905, je tragikomični popis globoko razklane družbe, ki za preživetje potrebuje samoprenovo.