Drama Osvoboditev Skopja Dušana Jovanovića je s kultno uprizoritvijo, ki je žela nagrade na mednarodnih gostovanjih, v sedemdesetih letih močno zaznamovala jugoslovansko gledališče. Skozi perspektivo osemletnega Zorana doživljamo izkušnjo druge svetovne vojne: mama Lica se zaradi preživetja družine zaplete z nemškim oficirjem, stric Georgij se vrne kot invalid in svoje trpljenje utaplja v alkoholu … Z današnjega vidika so v središču tega vznemirljivega besedila posledice vojne za družino, ki jo je Zoran kot otrok izgubil. Zgodila se je svoboda, zgodilo se je življenje, on je odrasel. Ostali pa so drobci, ki se vedno bolj povezujejo v koherenten spomin, v celovito zgodbo tragedije neke družine in njenih bližnjih v vojni krajini razrušenega doma in uničene narave.
Soočenje s preteklostjo ni zgolj intimna zadeva, ni samo avtorjevo razčiščevanje okljukov družinske zgodovine, ampak nas vpleta v širši sistem razumevanja preteklosti, da bi razumeli sebe in naš čas. Eugenio Barba je v Papirnatem kanuju zapisal, da preteklost ni za nami, temveč nad nami, in je edino, kar je ostalo od vertikale. Na podoben način se plasti tudi Osvoboditev Skopja, ne razdeluje nečesa nepovratno minulega, marveč oživlja podobe preteklosti, ki so ves čas z nami (oziroma nad nami), nas na različne načine determinirajo in se, zavestno ali ne, po njih ravnamo. Zato Skopje postane parafraza za vse kraje, od Gaze do Mariupolja, pa tudi za nas same, za mojo zgodovino in otroštvo, za vse naše skupnosti in predvsem za razumevanje dejstva o globoki občutljivosti človeške duše za vse dogodke, besede in žive spomine.
Rok Andres, Arheologija spomina (odlomek iz gledališkega lista)
