Nič več solo

Pred več kot dvajsetimi leti je nastal moj Solo. Zelo osebna izkušnja, v katero sem prelil vse svoje znanje, sposobnost in občutljivost. O tem težko govorim, ker se povedano brez plesa sliši zelo banalno*.

Po dvajsetih letih smo ga s skupino plesalcev obudili. Skoraj celo leto smo ga rekonstruirali, ga vadili, se o njem pogovarjali, potem pa razstavljali, celo uničevali, pa ga spet vzpostavljali in spet vadili. Odluščili smo vse plasti, da bi razumeli na čem sloni bistvo, njegov gib. Ta spoznanja smo prelili v enostavna navodila. Zato, da bi si pomagali do ključnih elementov improvizacije. Iskali smo način, da bi Solo lahko nastajal v trenutku, ko ga gledamo. Olupili smo ga pripovednosti, da bi se povednost lahko odvijala v razmerjih oblik, posameznikov, v skupini, med linijami, napetostmi, stiskanjem in raztezanjem prostora.

V proces pa smo vtkali tudi znanje in hotenja plesalcev, ki s pogledi mlajše generacije ta Solo umeščajo v sedanjost. Njihov odnos do predloge je bistven za razumevanje, kako delo izpred dvajsetih let deluje. Njihov pogled na ples, predvsem pa na svet, je pomagal Solo osvoboditi vseh poimenovanj in prikazovanja čustev, ki bi lahko ples omejevala. Dobili smo čisti, abstraktni ples. In vendar so vse teme tu, v telesih, v prostoru, v odzivanju, v napetostih in popuščanjih. V trenutku in trajanju. Bolj konkretno od tega ne gre. Vse je prelito v ples in ni več Solo. (Matjaž Farič)

*Solo je nastal na samospeve Gustava Mahlerja Lieder Eines Fahrenden Gesellen. Glasba, ki jo močno preveva čustvovanje.