Poetična drama za odrasle.
Režiser Primož Ekart v avtorski predstavi spregovori o občutljivosti trenutkov iztekajočega se človeškega življenja, ki so polni intenzivnih spominov in obračunov s samim seboj ter svetom. To je zgodba o ženski, ki je nevidna, vedno nekje ob robu življenja, ki polzi mimo. Tudi njenega odhoda ne bo nihče opazil.
Ustvarjalno ekipo v poetični drami Nevidna zanimajo intimne zgodbe človeškega življenja, predvsem pa odhajanje in poslavljanje, ki ju ponavadi spremljajo občutki osamljenosti. Rdečo nit njenega ustvarjanja gradi tudi zavedanje človekove vpetosti v družbeno dogajanje, torej v svet, kakršen je ta hip. Dejstvo je, da družbene okoliščine, s katerimi se trenutno srečujemo, niso naklonjene starosti in starejšim ljudem. Eden od -izmov, ki se jih mogoče najmanj zavedamo, ker smo ga mogoče že ponotranjili, je starizem, diskriminacija starejših, ki se razkriva v mnogoterih oblikah. Trenutno ena najbolj žgočih oblik se dogaja prav zdaj, ko se družba do starejših in nemočnih obnaša kot do nepotrebnih, odvečnih ljudi, ki bi lahko v času epidemije potencialno zasedali in ogrožali bolnišnične zmogljivosti in preprečevali zdravljenje mlajših, družbi in predvsem kapitalu koristnejših.
Uprizoritev, ki se formalno umešča znotraj gledališča objektov oziroma intermedijskih uprizoritvenih praks, je oseben, čustven odtis nekega intimnega dogodka, ki se zgodi v (samo)izolaciji, izrisan na ozadju širših družbenih dogajanj.
V predstavi je uporabljena pesem Brez besed (1966) v izvedbi Berte Ambrož (avtorica besedila Elza Budau, avtor skladbe Mojmir Sepe).
