Plesna predstava.
Živimo v času, ko transparentno in navidez nezadržno propadajo družbene vrednote, za katere smo verjeli, da so stalne. Ob tem in drugih situacijah, na katere kot posameznik nimam velikega vpliva, čutim jezo, razočaranje, nejevero, žalost, bes in nemoč. Podobno nemoč občutim, ko se meni ljubljena oseba opoteka in počasi lomi pod težo degenerativne bolezni. Trpljenje je tu zelo blizu in konkretno.
Kako predelati te občutke, da ne postanejo strupeni? Kako se osredotočiti na tisto, kar lahko spremenim? In kako ne otopeti? Ravnovesje kontinuirano iščem tako, da vsemu navkljub v sebi negujem nekaj dobrega in resničnega. Ob tem se sprašujem: v kaj še verjamejo ljudje okoli mene? Kakšni so njihovi notranji svetovi? Koliko si, ob vsej zasičenosti in (upam, da tudi) svoji sreči, dovolijo čutiti trpljenje in stisko drugega?
