Oder pred nami je prazen, rahla osvetljava pa spremlja tudi sedišča, s čimer se gradi napetost pričakovanja. Začne se predvajati vedra elektronska glasbena podlaga, a oder je še vedno prazen, osvetlitev pa nespremenjena, kar v ozračju zastavi občutek, da bo občinstvo v gledanju aktivno udeleženo. Glasbena fraza se začne ponavljati vedno bolj odsekano, kot da se je zaskočila igla na gramofonski plošči. Zaskakovanje je vse pogostejše in vztraja, dokler glasbe ne zmanjka, kar že v prvih nekaj trenutkih destabilizira vzpostavljeno atmosfero in ustvari vzdušje napetosti. Prostor preplavi tišina, svetloba pa se preusmeri na plesni podij (svetlobno oblikovanje in scenografija Jaka Šimenc). 

Jurij Konjar prikoraka z desne in ples se prične. Jasno, odločno, intenzivno, po vsej odrski površini. Za osmislitev gibalnega materiala je dovolj že naslov predstave; navkljub vidnim in nevidnim oviram, ki povzročijo le bežne predahe v sicer konstantnem potovanju po prostoru, je v telesu zaznati, da se notranja energija kopiči, kroži po udih in bo že z naslednjim vzmahom preusmerjena v prostor pa spet nazaj v telo in tako naprej. Ne vemo, ali bo zastavljeni gib uspel ali ne, dokler ta ni izveden, kar je karakteristično za plesno improvizacijo, s katero se avtor intenzivno ukvarja zadnjih 15 let svojega ustvarjanja. Čeprav sprva morda še zmoremo ujeti nekaj ponavljajočih se motivov, ti hitro potonejo v širši razpon raznovrstnih in neprekinjenih fraz. Trenutki, kot so kratki postanki ali sprememba dinamike, čez čas razkrijejo svojo dvojno vlogo; ne samo, da so sredstva, s pomočjo katerih nas plesalec drži v suspenzu, občinstvu ponudijo tudi referenčne točke, ki jim lahko sledimo. Ritem gibalnega materiala tako zastavi dramaturgijo valovanja, ki nikoli zares ne doživi vrhunca, prav tako pa ne padca. Plesalčeva prezenca je pri tem stabilna in nepopustljiva, kot da bi se iz njegove notranjosti razširila po vsem prostoru. Drobni impulzi in telesne napetosti v gledalki prek vida resonirajo na fizičnem nivoju; telo je v funkciji pripovedovalca, a tudi raziskovalca, ki konstantno niha med znanim in neznanim. Z nami si deli prostor in si vsakokrat vzame tisto, kar potrebuje, najsi bo to dih, glas ali zvok – slednje ustvarjajo tudi padci. To plesalec nedvoumno naglasi v enem izmed momentov, ko njegov sicer spretni padec na hrbet proizvede glasen zvok, ki ga nato namensko še kar nekajkrat ponovi, kar zagotovo spremeni stanje vibracij v njegovem telesu. Operira torej s tistim, kar mu je v nekem trenutku dano, po navdihu pa to pretvori v nekaj povsem drugega. 

Ples, ki na začetku poteka brez glasbene podlage, novo komponento pridobi z zvočnim predvajanjem izjav različnih ljudi, ki povečini govorijo o enakih občutjih – kako se pobrati, ko nam v življenju pot prečkajo takšne in drugačne težke preizkušnje. Starost sodelujočih ni opredeljena, a se s tem, ko je v gledališkem listu jasno izpostavljena izjava stanovalke doma upokojencev, predstava dotakne problematike starejših, ki so odrinjeni na rob družbe, se ne počutijo več koristne, pomembne, kar slišimo tudi v eni izmed izjav. Vstop posnetkov opredeli način gledanja giba; vztrajno vrtenje, padanje in pobiranje zdaj nosi konkretne zgodbe, v tonu izprašanih pa je zaznati upanje, neko notranjo moč, ki jih žene naprej. Vsebinski nabor izjav jasneje definira tudi notranjo motivacijo subjekta, s čimer se utrjuje emocionalni naboj predstave, zaradi pretežno enoznačnega tipa izrečenega pa se ta žal ne poglablja, temveč zapira, plesni material pa nehote postane ilustracija za slišano in omeji ali celo zanemari vse razsežnosti giba, ki ga vidimo in občutimo.

Čeprav je uprizoritev solistična, z uporabo tako izjav kot rekvizitov ustvari občutek kolektivnega nastopa, vidnost pa daje tistim, ki so povečini nevidni in se s svojimi preizkušnjami borijo sami. 

Z uporabo rekvizitov – stolov, ki jih plesalec na oder prinaša postopoma, slišani glasovi med nami dobijo tudi svoje fizično mesto. To je dokaj preprosta, a elegantna rešitev, ki gledalki ponuja vizualne oporne točke v poprej praznem prostoru, stolom pa dodeli simbolno vlogo množice brez obrazov, ki se bori za svoj prostor pod soncem. Rekviziti delujejo tudi kot fizične barikade, ki vztrajno krčijo prostor, po katerem se plesalec giblje. To hote ali nehote vpliva na njegov način premikanja, saj mora svojo telesno zaznavo še pojačati in prepoznati, kje se nahaja, ter med ovirami, ki se kopičijo in kopičijo, najti različne načine, kako se čez njih prebiti ali se jim izogniti. Prepreke so po besedah avtorja na oder postavljene vsakokrat drugače, s čimer išče ravnovesje med tistim, kar je v predstavi točno določeno, in naključnim, kar krepi živost izvedbe, saj možne zaplete razrešuje točno takrat, ko se ti pojavijo.

Po slišanih izjavah sledi ponovno predvajanje glasbe z začetka predstave, tokrat s spremenjenim kontekstom. Z njo se plesalec ritmično uskladi, a se zaradi zaskakovanja ta sinhronizacija dokaj hitro konča. To razumemo kot naključje, ko se sem pa tja v življenju zvezde morda le za hip poravnajo in najdemo ravnovesje, kaj hitro pa spet pademo na realna tla manevriranja med takšnimi in drugačnimi tegobami vsakdana. Vedno sicer obstaja možnost, da podležemo konformizmu, kar v gledališkem listu omeni tudi Konjar, a tega na odru ne vidimo. Publika izgubi občutek za čas prav zaradi odsotnosti popuščanja ter neprekinjene aktivne telesne prisotnosti plesalca. Ta s svojo intenziteto in odprto prezenco z občinstvom ves čas izvedbe navezuje odnos, ki ga vzdržuje in poglablja vse do konca uprizoritve. Prav zato trenutki, ko se približa gledalkam in jim nameni neposredni pogled, ne delujejo patetično ali moralistično, temveč kot želja po iskrenem dialogu, ki odzvanja v zraku tudi brez dejanske izgovarjave besed. Predstava se ne zaključi s padcem zastora ali z daljšo zatemnitvijo odra, pač pa se avtor na hitro, lahko bi rekli celo mimobežno, sprehodi do občinstva in prikloni, kar nas ponovno rahlo preseneti, saj nekako zavestno odreže odrsko dogajanje in nam ne pusti dovolj časa, da bi pred aplavzom dojeli, da je predstave konec. Tako razmisleke, ki jih uprizoritev odpira, morda bolj zavestno nesemo s seboj v svet tudi po njenem koncu.

Sodobnoplesno delo Navkljub nas s telesom in glasom povabi k dialogu o stanju našega sveta. Avtor se od zastavljenih tem nikakor ne distancira, temveč je pri podajanju svojih občutij in dilem tako v spremnem besedilu kot s samimi uprizoritvenimi sredstvi izrazito jasen in iskren. Predstavo razumemo kot materializacijo odpora, vztrajnosti in poskus obvladovanja ali preseganja eksistencialnih stisk, ki ne ponuja rešitve ali razrešitve, temveč ustvari prostor za podajanje izkušnje, prek katere v občinstvu odpira prostor za refleksijo. Čeprav je solistična, z uporabo tako izjav kot rekvizitov ustvari občutek kolektivnega nastopa, vidnost pa daje tistim, ki so povečini nevidni in se s svojimi preizkušnjami borijo sami. V času individualizma so vsi ti izrečeni strahovi stisk, ki jih predelujemo za zaprtimi vrati, na žalost večgeneracijski, saj prežemajo vse starostne segmente današnje družbe. V naslovu pa je vendarle čutiti optimizem – vse tegobe tega sveta lahko vzamemo za izziv in jih poskušamo predelovati, ne da bi nas pri tem sesulo, vzporedno pa (p)ostanemo opora tistim, ki to najbolj potrebujejo.