Avtorji koncerta, feelformansa in filozofije iz praznine za opazovalce belih prostranstev fragmentirajo črno svetlobo in tvitajo zvočne krajine. Ušesa boste imeli nadevana s transritmi bobnov.
Ni težko reči ne. Težko ga je reči pravilno. Ob pravem času. Iz pravih razlogov. Še težje je to ponavljati, še posebej, če živimo v svetu daja. Tiraniji daja. Da družini. Da prijateljem. Da obveznostim. Da pogojem. Da delu. Da igri. Da življenju daja, da in da, prosim. Toda obstaja še eno življenje. Negotovo življenje. Ki poje pesem neju. Nejevo pesem. Za ne. Vendar ne kakršenkoli ne. Ne, ne sedanjosti. Ne še. In ne samo. Neinov ne. Nein ni ne. Nein ni da. Nein je nein.
Vsak od nas vodi svojo misel pred seboj na sprehod kakor opico na konopcu. Ko bereš, imaš zmeraj dve taki opici: svojo in tujo. Ali, in to je še hujše, opico in hijeno. Potem pa glej, kateri boš dal kaj jesti. Hijena namreč ne je istih stvari kakor opica. Tudi Nein ni zanesljiv, je v največji možni meri legendaren, predstavlja nekaj takega kot kosilo v spanju in ostaja v mreži zablod vseh mogočih podob. Do nas bodo prišli samo odlomki, kakor od sanj ostane samo pesek v očeh. Vendar teh pomanjkljivosti ni treba imeti za veliko škodo: gledalec, ki bi mogel iz zapovrstja prizorov prebrati skriti pomen predstave, je že zdavnaj izginil s sveta, ker današnje gledalstvo misli, da je domišljija samo pravica avtorja in da se jih to sploh ne tiče. Zato lahko gledalec mirne duše preskoči tukajšnja navodila in gleda kakor ko je: ko gleda, lahko desno oko uporablja namesto vilic, levo namesto noža, kosti pa meče čez ramo. In to zadostuje.
Dobra novica:
Tehnologija nas je zbližala.
Slaba novica:
Prosim, glej zgoraj.