Balet Navihanka, z izvirnim francoskim imenom La fille mal gardée (Slabo čuvano dekle), je eden redkih primerov baletnih sižejev, ki je ob primerni oživitvi oziroma aktualizaciji kljub svoji dolgoživosti zmeraj dobrodošla in sveža stalnica velikih baletnih podijev. Komična vsebina baleta v dveh dejanjih, ki jo je po neki anekdoti navdihnila litografija La réprimande Pierre-Antoina Baudouina iz leta 1789, se je najprej udejanjila v glasbeno-baletnem pastišu, in sicer v koreografiji baletnega mojstra Jeana Berchera Daubervala na glasbo petinpetdesetih priljubljenih francoskih napevov.
Balet Navihanka, ki je bil prvič uprizorjen 1. julija 1789 v Velikem teatru (Grande théâtre) v Bordeauxu, še danes ostaja brez jasnega glasbenega avtorstva – dalj časa se je domnevalo, da je bil skladatelj kar sam Dauberval, saj je veljal za spretnega violinista. Prvi naslov baleta (Le ballet de la paille, ou Il n'est qu'un pas du mal au bien) je vseboval dokaj dolgo, a moralično-poučno misel (Balet iz slame, ali Le majhen korak od zlega proti dobremu), bržkone pod vplivom razsvetljenske misli Voltaira in Rousseauja. Baletni libreto tako ponuja razmeroma enostavno sentimentalno pripoved, značilno za zgodnjeromantično obdobje, in sicer o dveh mladih zaljubljencih s podeželja, Lisi in Colasu, ki ju razdvajajo socialne razlike in tradicija vnaprej dogovorjenih porok.
Današnja Navihanka se po navadi predstavlja v dveh različicah: številne baletne institucije, ki pretežno sledijo ruski tradiciji, izhajajo iz različice Aleksandra Gorskega na glasbo Petra Ludwiga Hertela (in v instrumentalni priredbi Riccarda Driga), sodobna publika na zahodu pa je bržkone najbolj seznanjena z varianto koreografske postavitve Fredericka Ashtona, in sicer na glasbo Louisa Josepha Hérolda v aranžmaju Johna Lanchberyja iz leta 1828. Mariborsko različico Navihanke so lahko občudovali v koreografiji Vladimirja Derevianka, nekdanjega prvaka Baleta moskovskega gledališča Bolšoj in dolgoletnega umetniškega direktorja in koreografa Baleta dresdenske SemperOper. Glasbena priredba za simfonični orkester je delo Jean-Michela Damaseja po izvirni glasbeni predlogi Ferdinanda Hérolda in Ludwiga Hertela.
