Zgodb o liniji je mnogo; postavitev v Veliki sprejemni dovorani Cankarjevega doma jih uteleša dobesedno Na Liniji - On(The)Line: v gibu, telesu, v arhitekturi, razmišljanju, teoriji, zvočnosti in pogledu:
Vsaka linija ali črta se spominja, kako je nastala.
Linija je tanek, (še) nezaseden prostor, lahko je sama vmesnost, med različnimi ali nasprotujočimi si polji mnenj in prepričanj, ali eleganten, samooblikujoč se rezultat med različnimi energijami, različnih ideologij, na primer – tudi kadar predstavlja njihovo stikanje ali celo možnost pomiritve med njimi …
Večina najvišjih »božanskih« razmejitev pa je že davno izčrpanih in ostajajo nam tako na pogled sicer navadne, a nadvse vznemirljive linije in razmejitve: take, ki potegnejo črto čez sredino nosu ali čez obraz, ali take, ki obljubljajo popotovanje naravnost v sredino prostora in sveta ter tudi svojo nadvse lahkotno vrnitev na površje; vprašanje pa je seveda, ali take obljube lahko tudi držijo?
Linije in črte je nujno treba utemeljevati, interpretirati in upravičevati.
Naj bo črta ali linija še tako naključna, vedno ustvari namig, kaj bi še lahko bilo pod njenim površjem in v njenih globljih plasteh – ali se tam mogoče razprostira še nek nov prostor ali celo prostranstvo …
O linijah in črtah torej govorimo z veliko previdnosti; oboje so pravzaprav arabeske kaotičnih zarez nekih daljnih in prvinskih površin ter jih ne najdemo prav povsod, vsekakor ne v vseh svetovih in prostorih. Obstajajo svetovi, v katerih ni črt niti arabesk, ter obstajajo svetovi, v katerih analiza vsote vseh točk nikakor ne pripelje do linije, saj mora vsaka točka obstati različno od druge …
Vsaka linija, ki jo povlečemo, pa morda začrta dokončno prekletstvo sveta ...
