Dimitri de Perrot je glasbenik in režiser; tudi v gledališču konstruira naracije iz zvokov – pravi, da ustvarja »zvočne skulpture za gledališke prostore z uporabo zvoka, prostora, svetlobe in vizualij«. Predstavo Myousic je de Perrot ustvaril skupaj s tolkalistom Julianom Sartoriusom, prav tako Švicarjem, človekom ritma, ki raziskuje možnosti svojih inštrumentov in tudi stike glasbe z drugimi umetnostmi. Sartoriusa lahko vidimo na odru z Markom Ribotom, njegove glasbene inštalacije srečamo tudi v galerijah, na spletu ima projekt Morph, avdiovizualen projekt; vsak dan doda element kolaža in modificira osemsekundni avdioloop.
Myousicov primarni medij je zvok, vendar je predstava celostna senzorična izkušnja, polna presenečenj, žive scenografije in tudi igre s položajem občinstva. Zvočila so hkrati tudi scenski elementi in z nami se igrajo tudi glasovi. Ker na odru ni igralcev, smo znotraj glasbene skulpture akterji mi, gledalci. V svetu, kjer je naš pogled vedno usmerjen in moderiran, kjer ne moremo odmakniti oči od zaslonov in spektakla, je povabilo na izkušnjo, kjer si lahko ustvarimo svojo pot skozi pokrajino čutnih dražljajev, ki ne kričijo, ampak nas nagovarjajo, neprecenljivo. V 041 Kulturmagazinu so predstavo opisali kot nadrealizem za ušesa.