Muzej Valeske Gert deluje skozi zbir uprizoritvenih dejanj, povezanih z življenjem in delom nemške umetnice Valeske Gert. Ob ponovnem razmisleku o pojmih spomina in arhiva ta utelešeni muzej, sočutno do lastnega migrantskega življenja Valeske Gert, uporablja vso arhitekturo gostujočega muzeja. Da bi porazilo slepe pege zgodovinske zavesti, to delo ne pričara le izgube spomina; poganja ga tudi želja spodbuditi in okrepiti odnose med preteklostjo in sedanjostjo, s čimer vabi gledalke_ce k doživetju zgodovinskosti, ki je drugačna od kanonične zgodovine umetnosti. Slednje narekuje ponovno aktivacijo določenih energij iz preteklosti v sedanjost in vodenje gledalk_cev skozi empirično-arhivarski podvig.
Pri Muzeju Valeske Gert avtobiografija nadomesti diskurz zgodovine umetnosti, medtem ko domišljija zapolni vrzeli, ki jih je ustvarila odsotnost oz. manko zgodovinskih dokumentov. Delo domišljije izkoplje arheološko najdišče, ki si ustvari nov privid neizsledljivega, ter tako omogoči vznik prakse spekulativnega ustvarjanja zgodovine in pojavnosti novega ozemlja prijateljstva in intimnosti.
Delo Valeske Gert ostaja enkratno in ohranja pomembnost, a le če Valeska Gert ostaja lik umetniškega odpora. Valeska Gert je bila avantgardna osebnost, ki je svoj hrbet modernemu plesu obrnila že v času njegovih začetkov. V zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja je razvila uprizoritveno prakso, ki je združevala gledališče, ples, film, poezijo in petje – mešanico izrazov, podobnih berlinski kabaretni sceni tistega časa. Ustvarila je radikalno performativno umetnost, s katero je eksperimentirala z družbenim spolom, raso, narodno identiteto in estetiko. V nasprotju z drugimi slavnimi umetniškimi osebnostmi svojega časa se ni skrivala za umetniško hegemonijo, ki je služila nacistični Nemčiji.
Kljub umetniški neustrašnosti, provokativni in anarhistični performativni intenzivnosti je bila pomembnost vloge Valeske Gert v umetnosti, plesu in uprizoritveni zgodovini dolgo nepriznana. Zaradi ljubezni do burleske in groteske, naklonjenosti marginalnemu in ustvarjanja novih reprezentacij telesa, ki je v nasprotju z buržoazno estetiko, je ena največjih umetnic svojega časa. Brez njenega radikalno eksperimentalnega prizadevanja namreč celoten razpon umetniške produkcije 20. stoletja ne bi obstajal.