Izrečena beseda postane stvar. Kot stvar začne govoriti druge stvari. Te govorijo nadaljnje in nadaljnje in nadaljnje. Božja kreacija je jezikovni postopek, stvarstvo je zgodovina imenovanih pojmov. Človek govori Boga in Bog govori človeka. Govor je popoln drugi, človekov dvojnik, človekov genij in njegov odsev; odgovor na samoto in neznosnost svobode. Govor je partner, brat, oče, ki ga potrebujemo, da smo z njim eno in v tem enem varni pred nepoznanim svetom zunaj.
V kakofoniji nerazumljivega govora je moč občutiti strah pred inflacijo stvari, inflacijo besed, ki vse hkrati želijo govoriti cel svet in nobenega hkrati. Uborne besede se borijo za moč in obstoj. Usihajo in umirajo, da se iz njih rojevajo druge, za kanec siromašnejše. Padajo, kričijo, vreščijo, se govorijo v neresnico in nerazpoznavno tragedijo človekovega truda ne biti sam, ne biti gol. Biti varen. Biti poln.
Želeti si konec sveta je odziv. Upanje v drugačen svet, ki ga ne bo mogoče več misliti skozi besede. Konec sveta je želja po tišini, iskanje intimnega jezikovnega soočenja s svetom, ki bi ostal po smrti besede. Nazaj v tišino. V mir.
