Poskus nekega dotika.
“Vsa naravna gibanja duše nadzorujejo zakoni, podobni zakonom fizične gravitacije. Milost je edina izjema. Milost zapolnjuje prazne prostore, vendar lahko vstopi le tam, kjer je praznina, ki jo sprejme, in to praznino naredi milost sama. Domišljija nenehno zapolnjuje vse razpoke, skozi katere bi lahko vstopila milost.” ― Simone Weil, Gravitacija in milost, 1. 1. 1947
Dežuje. Na leseni, s šiklji kriti strehi, kaplje škrabljajo živo knjigo obstoja, ki je kakor šum morja, neprevedljiv v kateregakoli izmed človeških jezikov. Ko dež pojenja, se iz krošenj dreves vse glasneje oglašajo ptice. Še preden padejo zadnje kaplje, ptice naenkrat obmolknejo. In potem v blagem pišu vetra letijo.
Medtem ko množični mediji lovijo čustvene orkane in zagotavljajo informacije o hitri hrani, milost deluje na ravni drobnih izbruhov, nežnih povezav in tihih vmešavanj. Milost poganja praznina. Mega ugrizi dosežejo druge celine v nekaj sekundah in razširijo rezervne dele. Sezujmo čevlje. Odmaknimo se od tal. Vpletena je vsaka oseba in vsak predmet. Vzemi enega. Z občutkom vso gravitacijo.
Slikanje z zrakom razblinja zid in zvočenje na kastratih odpira tišino, kar ni nek napredek v kreaciji, ampak preprosto način prebujanja v življenje. Vsi prisotni izdihujejo opažanja in vdihujejo nova. Mislimo s podplati in naše razumevanje se blago topi kot kocka ledu v kozarcu tople vode. V performativni ekonometriji interakcij s plastenjem lukenj v nevidne razpoke prostora se zdi, da slišimo ljubavno pesem iz Rezije in vidimo deklico s piščalko.
Vsaka gesta v tem poskusu nekega dotika je ženska iz Rijksmueuma, ki v nalikani tišini in zbranosti toči mleko iz vrča v skledo. Milost ni koda, ampak prepletanje naših čutov v krhkem kontekstu prej in potem. Bela breza pase svojo raso, vse je strašno.
»Iz skupne more sem se prebudila v lastno in v njej sem videla angela. Stal je na soncu in z močnim glasom zaklical vsem pticam, ki letajo sredi neba.« ― Iva Jevtić v pesmi Razodetje