MI HA IŠ – kdo si, človek?

Ko je v 11. stoletju nastal čudoviti psalm MI HA IŠ, ga je veliki rabin pospremil na pot z besedami: »Naj ga najde tisti, ki mu žalost razjeda srce. Naj ga pesem potolaži in mu vlije novo upanje, kajti časi so hudi …«

MI HA IŠ tudi danes išče človeka, in to pravega; in človek, ki mu je upanje odvzeto, išče psalm MI HA IŠ o prijateljstvu in medsebojnem zaupanju. Kajti tudi danes so hudi časi.

Sporočilo pravi, da je kralja Davida, misleca, vojščaka in poeta, v snu obiskal tisti edini in vsemogočni, v katerega je David verjel in mu zaupal, ter mu naročil, naj sezida tempelj, ki bi s svojo mogočnostjo in lepoto osupnil svet. Kralj David je sklical svoje ljudstvo in ni bilo dolgo, ko je bil tempelj sezidan, v ponos in veselje vseh. Prišli pa so vojaki nekega drugega ljudstva, predstavniki neke druge kulture, ki so menili, da je edino pravo tisto, kar oni mislijo, da je prav. Porušili so tempelj in zasužnjili Davidovo ljudstvo. Iz bolečine ljudi, ki so izgubili tisto, kar jim je bilo najbolj sveto, so se porodile najlepše melodije, iz melodij najlepše pesmi in poezije, iz pesmi najlepše zgodbe in pripovedi, iz pripovedi anekdote in nazadnje, iz vsega napisanega in povedanega, so nastale modrosti in hudomušne šale.

Zapisano je. Človek je na svetu zato, da pije, jé in si razveseljuje dušo.