Tabaković je bil eden od članov strokovne komisije Prešernovega sklada za scenske umetnosti, ki je odstopila zaradi odločitve upravnega odbora, da letos podeli nagrado Prešernovega sklada Jožetu Možini za dokumentarec Pedro Opeka, dober prijatelj.

Igralec je leta 2005 prejel Borštnikovo nagrado za mladega igralca. Stanovsko priznanje si je prislužil z vlogo Gavestona v Edvardu Drugem Christopherja Marlowa. Sicer je aktiven tudi na glasbenem področju, s skupino Damar ustvarja sevdalinke in romsko glasbo. Slednjo bodo 23. februarja predstavili tudi v ciklu nedeljskih koncertov v Drami.

Lahko obrazložite svojo odločitev za odstop ob podelitvi nagrade Prešernovega sklada Možini?

Člani strokovne komisije smo odstopili, ker se nismo strinjali z ravnanjem Upravnega odbora Prešernovega sklada, da mimo komisije podeli nagrado kandidatu, ki je sicer bil uradno predlagan, a ni prešel sita strokovne komisije. Če je strokovna komisija izključno posvetovalno telo, katerega mnenje lahko upravni odbor kadarkoli obide, potem ne vidimo smisla v njenem obstoju.

Upravni odbor je odločitev za Možino med drugim opravičeval s tem, da niste napisali utemeljitev za vse predloge ...

V zakonodaji res piše, da bi morali napisati utemeljitve za vse predloge. A že desetletja velja tihi dogovor, da se tega ne počne, saj gre za specifičen protokol predlaganja kandidatov. Vedeti je treba, da je kandidatov veliko več, kot jih sme upravnemu odboru predlagati komisija. Zato se neredko dogaja, da so kandidati zaradi potentnega umetniškega obdobja predlagani s strani različnih stanovskih združenj ali posameznikov tudi naslednje leto, če v prvo niso prejeli nagrade. Tako v primeru negativnega mnenja kandidat ne bi mogel biti predlagan upravnemu odboru, vse dokler se komisija ne bi zamenjala.

Kako pa je z vašim mandatom? Potekel je že pred časom ...

Mandat nam je res potekel, a je v navadi, da upravni odbor k sodelovanju povabi iste člane komisije tudi prihodnje leto. Strokovne komisije aktualni odbor običajno spremljajo skozi celoten mandat. Sam sem sicer pred skupnim odstopom strokovne komisije upravnemu odboru naznanil, da iz osebnih razlogov naslednje leto ne želim biti več član komisije.

Verjamete, da bi bilo potrebno spremeniti zakonodajo na tem področju?

Nisem pravnik, a menim, da bi moralo biti jasneje opredeljeno, kaj so kompetence strokovne komisije in kaj upravnega odbora. Upravni odbor naj izbira nagrajence na podlagi predlogov strokovnih komisij.

Zaradi vseh dogodkov okoli podelitve nagrade je bilo slišati tudi mnenja, naj se nagrade ukinejo ...

Znana grda razvada Slovencev je da zelo radi problem, kadar ga ne uspejo rešiti, pometejo pod preprogo. Pozivi k ukinitvi niso v tem kontekstu torej nič novega. Jaz sem za to, da se nagrado ohrani. Lepota Prešernove nagrade je, da jo posameznik prejme za presežno delo, ki ga kot takega ne prepozna samo stroka, ampak tudi širši akademski krogi. To pomeni, da se z nagrado poskuša preseči vsakdanje pojmovanje umetnikovega ustvarjanja, ter ga dvigniti na raven vseobče umetnosti. Torej prejemniki nagrad niso zgolj literati, uprizoritveni ali likovni ustvarjalci, temveč s to nagrado postanejo poeti našega širšega kulturnega prostora in države, če se lahko tako izrazim.

Žal je tudi tako, da prav vsaka politična opcija poskuša z eminentnimi umetniki v svojih vrstah legitimirati ali osmisliti svoj obstoj. A članstvo v strokovnih komisijah in Upravnem odboru Prešernovega sklada je v prvi vrsti častno. Zato se je potrebno temu primerno tudi obnašati.

Verjamete, da bi morali biti kulturniki bolj glasni glede dogajanj v družbi, se povezati, nastopiti skupaj?

Absolutno. Osebno sem dokaj angažiran, rad javno polemiziram, saj se polemik ne bojim. Je pa res, da ljudje ostrejši dialog po pravilu razumejo kot oseben prezir. Do ljudi, s katerimi sem se prek časnikov dopisoval, nisem bil nikoli osebno žaljiv. Sem pa neprizanesljiv do njihovega dela. Nič manj kot do lastnega.

Drugače pa je angažiranosti premalo. Moja generacija, ki jo štejem za mlado, je preplaha, pretiha. Tudi v igralskem cehu je premalo poguma, premalo javnega zavzemanja stališč do sveta in do trenutne uprizoritvene estetike. Potrebno se bo naučiti artikulirati misli in želje, če naj kot generacija namesto stopicljanja na mestu naredimo korak naprej. To je v resnici naša generacijska dolžnost.

Na splošno pa smo kot narod utrujeni od puhlih moralizmov politike in tako imenovanih revolucionarnih družbenih idej, ki se predvidljivo izrodijo v infantilno metanje kock v parlament in podrhaljeno dretje množic. Stvari pa se še vedno ne premikajo na bolje. Osebno si želim, da bi prešli čase, ko smo se drug drugega lotevali z gorjačo, ter s tehtnimi argumenti in pripravljenostjo poskusili spreminjati svet.

Omenili ste polemike ... Tudi s kritiki si radi dopisujete. Kako dojemate gledališko kritiko pri nas?

Mislim, da bi moral biti poklic kritika veliko bolj cenjen, kot je v tem trenutku. A za to so si kritiki krivi predvsem sami. Nikjer nisem zasledil, da bi se javno opredelili do mizernih plačil, ki jih dobijo za svoje delo kot tudi ne do premalo prostora, ki jim ga namenjajo kulturna uredništva različnih časopisnih hiš.

Druga stvar pa je sama higiena kritištva. Seveda vsak kritik zavzema intimna stališča do videnega, saj videno tudi osebno doživlja. Vendar okus in ocena umetniškega izdelka nista samo stvar primarnega doživljaja in osebnih preferenc, temveč človekovega širšega znanja, filozofije in duha. Zato bi se moralo o okusih, tako kritikov kot umetnikov, pogosteje razpravljati.

Bi lahko pri spodbujanju poklica kritikov pomagala tudi država oziroma ministrstvo?

Tudi, saj gre za stroko, ki jo je potrebno vzgajati. Sicer je pa minister Uroš Grilc dejal, da želi spodbujati dostopnost in razvoj kulture na vseh nivojih. Meni, žal, ni popolnoma jasno, kaj to pomeni konkretno. Razlage ministrstva so še vedno preveč fantomske, javnost pa verjetno zanimajo dejstva in številke.

Kako pa razumete polemiko glede institucionalnega in neinstitucionalnega gledališča?

Moram reči, da sem zelo vesel, da delam v instituciji, kot je Drama. Ker gre za hišo, kjer je akumulacija tradicije, novega znanja in svežih uprizoritvenih praks konstanta. Mislim, da je kot taka zelo pomembna za naš prostor, saj s svojimi predstavami poskuša kultivirati občinstvo in tudi umetnike, ki se s soočanjem z različnimi estetikami vse bolj poglobljeno ukvarjajo s svojim poklicem. Namreč, kultiviranih ljudi, ki bi bili sposobni civiliziranega diskurza, pri nas hudo primanjkuje. Zadnjič sem prebral mnenje, da je institucija nekaj najbolj nesramnega, kar se lahko umetniku zgodi, ker naj bi bil umetnik sam institucija. Kako bedasta trditev! Institucija je prostor, ki naš metje profesionalizira. Vsak umetnik znotraj nje pa je avtorsko avtonomen in odgovoren.

Po drugi strani je paradoks neinstitucionalnega gledališča ravno v tem, da institucije nima. Tako so prisiljeni v životarjenje svojih estetik, njihovo produkcijo pa sili na nivo ljubiteljske kulture. Poudaril bi še, da je dolgo časa veljalo, da naj bi bila institucija v službi zaprašenega malomeščanstva, medtem ko naj bi bila alternativna uprizoritvena praksa nosilec naprednih estetik. Če si natančneje ogledamo umetniški domet predstav obeh, je jasno, da se je jeziček na tehtnici že zdavnaj obrnil.

Kaj pa menite o reformi, ki javnim zavodom onemogoča najemanje zunanjih sodelavcev, medtem ko lahko zaposleni igralci ustvarjate tudi zunaj matične ustanove?

Zunaj matične hiše lahko delam le z uradnim dovoljenjem, s klavzulo, da pri tem ne bom motil razporeda vaj in predstav. Poleg tega sem po pogodbi obvezan, da v sezoni odigram določeno število vlog. Tako mi ne preostane ravno ogromno časa, da bi ustvarjal zunaj.

Ob tem, da zavodi ne morejo več najemati sodelavcev z avtorskimi pogodbami, se je treba zavedati, da tudi novih pogodb za nedoločen čas ni več. Igralci, ki so na novo angažirani, dobijo pogodbe za določen čas.

Pa pretočnost igralcev?

Razumem potrebo po večji pretočnosti med ansambli, a treba je razumeti, da mora igralec zoreti. Psihofizične danosti niso enake pri 22 ali 32 letih. Dan je samo talent. Ravno zadnjič sem gledal film Philomena z Judi Dench v glavni vlogi. Njej se igralski metje pozna na obrazu - z minimalnimi igralskimi sredstvi lahko doseže stvari, ki jih mlajši igralec ne zmore. V tem tudi vidim bistvo institucije. Ko te angažira za neko daljše obdobje, ti skozi različne vloge omogoča, da razvijaš svojo obrt.

Morda bo slišati zelo grobo, a verjamem, da bi večino nosilnejših vlog dobivali isti igralci, četudi bi razpustili vse ansamble. Gre za neke vrste selekcijo, saj je na AGRFT ni več. Včasih so obstajali selektivni izpiti, kjer so študentu predlagali menjavo poklica. Potem so zaradi etičnih razlogov to opustili, češ, da mora takšno odločitev sprejeti posameznik in ne profesor. Slednji namreč ne more biti avtoriteta, ki bi na ta način študentu lahko določila njegovo usodo.

V Cankarjevem domu ste s Polono Vetrih ustvarili gledališko-glasbeni projekt Mi Ha Iš - Kdo si človek? Od kod zanimanje za judovstvo?

Moramo se zavedati, da je judovstvo del slovenske tradicije. Judje, ki so bili preganjani in umorjeni med drugo svetovno vojno, so imeli slovenska imena, bili so Slovenci. Naša družba je v tem smislu še vedno ksenofobična. Bojimo se različnosti.

Mislim, da judovstvo pri nas ni dovolj poznano. Ko smo pripravljali projekt (poleg Vetrihove so tu še Janez Dovč, Boštjan Gombač, Vasilij Centrih in Bojan Krmac), sem pri veliko prijateljih in znancih odkril, da imajo judovske korenine. To so skrivali, kot da bi jih bilo sram. Zato sva judovstvu s Polono želela dati mesto v našem kulturnem prostoru, ki ga je potrebno ločiti od Izraelske zunanje politike in njihovega spora s Palestinci.