Obstajajo velike zgodovine narodov in držav. Toda nenapisana zgodovina brezdomcev in izseljencev, potnikov in pregnancev, je večja od vseh skupaj. Ves hrup te zgodovine je sestavljen iz njihovih tišin. V tej tišini, danes, tri tisoč let po tem, ko se je Jazon izkrcal na peščeni obali Kolhide, se Medeja v svojem izgnanstvu poskuša spomniti nekaterih besed, obrazov in delov zgodbe. Medeja barbarka, ki je »drzno izzvala vse svete in velike ideje Grkov. Tako jih je obdržala. Ker ideje umrejo, če jim nihče ne nasprotuje«.
Za nas, ki mislimo, da o tej zgodbi vemo vse, so njene tišine neke povsem nove zgodbe.
Livija Pandur
