Osnovni vzgib za uprizoritveno raziskavo predstave Marina Abramović ali kako sem izgubil pot do Antigone je bil vozel etičnega, ki preči sodobno umetniško in politično prakso na pobočju, ki ga je Alain Badiou kot »strast do realnega« ritmiziral skozi vprašanja »jaz-a« in »mi-ja«, skozi vprašanja singularnega in kolektivnega. Ker je tudi sodobno(st) po postmoderni maska mita in razrednega boja, v Anton Podbevšek Teatru (APT) v pokrajino raziskave postavljajo Antigonino dejanje in performativno ontologijo sodobne umetnice Marine Abramović.
Predstava Marina Abramović ali kako sem izgubil pot do Antigone predstavlja idejno nadaljevanje performativno etičnega raziskovanja človeškega individualno-družbenega delovanja oziroma pomeni nadgradnjo temelja, ki so ga s prvo svetovno uprizoritvijo del Slavoja Žižka znotraj uprizoritvenih umetnosti z naslovom Slavoj Žižek: Dobrodošli v duhovnem živalskem kraljestvu ki so ga na gledališki podij postavili v APT-u. Če Slavoj Žižek: Dobrodošli v duhovnem živalskem kraljestvu opozarja na zglede, simptome, ideološke fenomene preteklega in sodobnega, ki so plod dela – po Heglu poimenovanih »človeških živali« –, potem Marina Abramović ali kako sem izgubil pot do Antigone z Lacanovskim temeljnim imperativom etike psihoanalize: »Ne popustiti glede svoje želje!« – kjer sama želja ni razumljena kot nekaj »nagonskega«, marveč jo vzdržuje neki imperativ »onstran načela ugodja« –, in z eno od utemeljiteljic umetnosti bodyarta Marino Abramović s »strastjo do realnega«, skuša gledalcu ponuditi etičnomiselni kodeks, ki lahko predstavlja orodje, se pravi orožje, za soočenje z družbenimi simptomi in fenomeni časa po postmoderni. Morda je potreba po (vnovični) vzpostavitvi človekovega miselnega etičnega kodeksa nujnejša kot kadarkoli doslej, saj smo priča posameznim in družbenih dejanjem, ki so plod človeške ne-misli oziroma nepremišljenih in neosmišljenih dejanj – se pravi pokazateljev, da smo se izgubili nekje na poti pravega razumevanja žarišča prepletanja Antigonine želje in dejanja v primežu pravičnosti.
Predstava se ne ukvarja toliko s samim Antigoninim Dejanjem, kolikor z miselnimi izhodišči za branje in pravo razumevanje njenega Dejanja, ki ga poganja misel: »Οὔτοι συνέχθειν, ἀλλὰ συμφιλεῖν ἔφυν« oziroma »Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu« (Sofokles), se pravi si upa misliti njeno željo, ljubezen, dejanje, spor, upor … Z Lacanom rečeno: Antigona je skoraj za vse v naši snovi vsakdanjega življenja – v snovi etike – prelomna točka, saj se lahko vsakdo ob vsakem sporu, ki nas razdvaja v našem razmerju do družine, domovine in zakona, ki v imenu skupnosti nastopa kot pravičen, vselej skliče na Antigono; ta temeljna podoba Antigoninega dejanja predstavlja sestavni del naše morale.
Teza za uprizoritev sledi misli Clauda Lévi-Straussa, ki pravi: »Antigona je pred Kreonom kakor sinhronija pred diahronijo.«; v našem kontekstu bi lahko zapisali: »Marina Abramović je pred Antigono kakor sinhronija pred diahronijo.« Skozi slednjo trditev obstaja možnost performativnega gestusa, ki skozi vdor v polje »strasti do realnega«, z »nizom kratkih samot« (Barthes) in z arheološko metlico počisti diahron nanos peska in predsodkov na nemoč upornega dejanja in z močjo sinhronega spregovori o uspeli človekovi etični in subverzivni drži v polju sodobne umetnosti in v vsakdanjem življenju. Gledališka raziskava skuša preveriti polje Antigoninega dejanja skozi možnosti logike absolutne prezence, logike prekinjanja, logike individualizacije, logike razlike in repeticije, logike, ki skozi Marino Abramović Antigono pripelje do zadnjega poglavja spreminjanja sveta.
