Mandragora je sodobna plesno-glasbena predstava Petre Hrašćanec, ki se odvija na stičišču rituala, gibanja in zvoka. Štiri plesalke in dva tolkalista v živo raziskujejo prvinsko človeško potrebo po skupnem praznovanju, ritmu, gibanju in deljeni katarzi. Njihovo ustvarjanje temelji na odzivnosti in spontanosti, ki se postopoma zgradi v skupno zvočno-telesno tkivo. Format predstave prehaja med plesom in koncertom ter poudarja občutljivi prostor med tema dvema izraznima svetovoma.
Predstava izhaja iz ideje rituala kot dediščine in identitete. Starodavne obredne prakse, ki so nekoč služile zdravljenju in praznovanju, se danes pojavljajo v novih oblikah – na koncertih in festivalih, kjer se izvajalci in občinstvo zlijejo v skupno izkušnjo.
Mandragora vabi gledalca, da postane del živega rituala zvoka in gibanja, v katerem se posameznik razblini v občutek povezanosti in skupne energije.
Navdih za naslov izhaja iz legendarne rastline mandragore, ki jo že stoletja obdajajo miti, zdravilne zgodbe in magija. Nekoč so verjeli, da ima rastlina moč zdravljenja, a tudi nevarnosti. Po izročilu naj bi ob izruvanju zakričala in ubila tistega, ki bi njen krik slišal. Mandragora tako postane simbol moči telesa in glasu, ki prebuja, zdravi in preobraža.
Projekt je nastal v hrvaško-slovenski koprodukciji, v sodelovanju umetnikov, ki združujejo sodobni ples, glasbo v živo in performans. Takšno sodelovanje razširja prostor ustvarjalnega dialoga ter poudarja skupne kulturne korenine in umetniške prakse regije.
Koreografinja Pera Hrašćanec je povedala: »Po koreografski delavnici, ki jo je v Ljubljani organizirala Magdalena Reiter, se je v meni prebudila želja, da ustvarim projekt v sodelovanju s slovenskimi umetniki. Razmišljajoč o svojih trenutnih interesih sem začela zamišljati projekt, ki bi na nek način povezal kulturni prostor držav nekdanje Jugoslavije in raziskoval uporabo glasu ter ritma na odru, v živi izvedbi. Ker že dolgo sodelujem s sodobno glasbeno sceno (Nenad in Alen Sinkauz, Hahn Rowe, Porto Morto, Gordan Tudor) in ker moje delo niha med plesom in gledališčem (sodelovanja s Sašem Božićem, Simone Aughterlony in Ksenijo Zec), sem želela oziroma poskušam povezati svoje trenutne fascinacije in misli v predstavo z naslovom Mandragora.«
