Si že kdaj kaj izgubila?
Kam pa gredo izgubljenestvari?
So potem te stvari izgubljene?
A če jih nimaš več, potem niso več tvoje?
Ampak kako je lahko neka stvar sploh tvoja?
Kako veš, da je tvoja? Nekdo ti jo je
dal? Nekaj si dala v zameno, da si
nekaj dobila?
Kaj pa, a lahko rečeš, da si izgubila ljubljenega človeka? Ampak
kako lahko izgubiš človeka?
Je človek lahko tvoja last?
Si ti last svoje mamice? Skrbi zate?
Je to tvoja soba? A ti pospravljaš svojo sobo? Kdo pa? A je oči plačan za to? To
ni njegovo delo? Kaj pa je njegovo delo? Aja, ampak kaj
pa pospravljanje, to ni delo?
Se pravi, da je delo lahko plačano ali pa neplačano?
Aja, eno je služba, drugo pa delo? Ampak, to drugo delo,
je to delo ali je to ljubezen? Potem delaš, ko ljubiš?
Je ljubezen delo?
Tejo Reba tako kot v prejšnjih delih še naprej zanimajo razmerja med fizičnimi, čustvenimi in političnimi dejanji. Ta dejanja se vedno gibljejo na mejah – med estetiko in ideologijo, med referencami (ponavljanje) in možnostmi novega (razlika), med sublimnim in objektnim, med spolom in spolnostjo, med vsakdanjostjo in umetnostjo, med pogumom in ranljivostjo.
Izhaja iz osebne izkušnje skorajšnje smrti pri porodu, samega porodnega dela kot ekstremnega psihofizičnega stanja in nenadne smrti mame. Te soočene izkušnje uokvirja razmislek o dajanju življenja, o ljubezni in o delu (tako vidnem kot nevidnem), ki so jedro (pro)kreativnih procesov. Tokratno predstavo zaznamuje sodelovanje z vizualnima umetnikoma ter glasbenikom.
