Macbeth

... in k vragu z njim, ki prvi krikne: »Stoj, dovolj!« (Macbeth, V, 5.)

»... toda vrhunec kongresa, dan pred njegovim zaključkom, naj bi bilo Borgesovo predavanje. Največja dvorana v Hiltonu je bila že uro pred napovedanim časom polna do zadnjega kotička. Samo prve štiri vrste stolov so bile prazne. Šolski otroci so pazili, da nanje ne bi sedel kdo nepoklican. Toda uradnih gostov očitno ni bilo, ker so nazadnje v te vrste posedli otroke. Dva človeka sta pripeljala Borgesa. Držala sta ga pod roko in hodili so zelo počasi. Za hip se mi je zazdelo, da peljeta leseno figuro. Končno sta ga postavila na podij pred mikrofonom. Dvorana je vstala in ovacije so trajale več minut. Borges se ni niti premaknil. Končno je ploskanje potihnilo in Borges je začel premikati ustnice. Iz zvočnikov je prihajal šum. Iz tega monotonega šuma je bilo moč razbrati eno samo besedo, ki se je vračala in vračala kot vedno enaki klici z oddaljene ladje, ki jih morje kar naprej duši: Shakespeare, Shakespeare, Shakespeare ...

Mikrofon je bil postavljen previsoko. Toda nihče v dvorani ni imel poguma, da bi pristopil in znižal mikrofon pred starim slepim pisateljem. Borges je govoril eno uro in vsem tem času je do poslušalcev prišla ena sama beseda, ki se je ponavljala - Shakespeare. V tej uri ni nihče vstal, nihče odšel iz dvorane. Šele ko je Borges končal so vsi vstali in zdelo se je, da se stoječe ovacije ne bo nikdar končale.

Borgesovo predavanje je imelo naslov: Shakespearova uganka. Kot Govornik v Stolih je bil poklican, da razreši uganko. In kot Govornik, ki lahko iz grla spravi samo nerazumljive zvoke, je Borges razrešil uganko: Shakespeare, Shakespeare, Shakespeare ... «
(Jan Kott)