Lulu

Lulu, osrednja dramska oseba te tragedije je neulovljiva: je kurba-morilka, nenasitna seksualna črna vdova? Je iskalka ljubezni, tiste vrste ljubezni, ki se nikakor ne prilega melomeščanskim merilom? Okrutne, radikalne, nekonsistentne, subverzivne ljubezni? Ljubezni, ki se globoko zaveda, da brez bližine smrti zares niti ne obstaja?

Je razlog neprestane cenzure prav v neulovljivosti Lulu ali samega Wedekinda? Je porušil jasnost moralnih standardov svojega časa, ker ni ponudil nobenega enoznačnega odgovora? Kdo je monstrum (monstruozna tragedija!), Lulu ali družba? Ali ženske, kot je Lulu, morda z radikalno karakterno konstitucijo motijo moški svet?

In – je danes res kaj drugače? Ni seksualnost spet na črni listi novega neoliberalnega konservatizma? Ni posameznik, ženska zagotovo, spet nič več kot objekt za hitro uporabo, in potem … Ne živimo v času, v katerem sprejemamo samo en in edini model ljubezenske skupnosti (moški in ženska, moški nekoliko starejši, z dobrim zaslužkom itn.)? Ali se nismo vrnili v »dobre stare čase« hegemonije puritanstva in licemerstva?

Bojim se Lulu, a ne morem je ne ljubiti. Komaj čakam, da jo srečam in spoznam. Ona mi bo povedala. Upam.