Eden velikanov ruske književnosti Maksim Gorki je svoje tretje odrsko besedilo Letoviščarji (krstna izvedba leta 1904 v Petrogradu) umestil v tipično rusko podeželje – pred nami je dača, »obkrožena z gostim obročem smrek, jelk in brez«, okoli nje in v njej pa se srečujejo, izmenjujejo, si laskajo, se žalijo, klepetajo, jadikujejo, pesnijo, se šalijo, dolgočasijo, filozofirajo, hrepenijo, ljubijo, se sovražijo ter prezirajo »dačniki«.
Letoviščarji so si med seboj podobni: živijo življenja, ki so precej drugačna od mladostnih idealov, dnevi jim minevajo v brezdelju in sanjarjenju ter hrepenenju po drugačnem, ki pa ga niso zmožni udejaniti … Morda se razlikujejo le v različnih stopnjah samozavedanja, zavesti o stanju, v katerem se nahajajo, in z njo povezanim (ne)zadovoljstvom z obstoječim.
Gorki, zaznamovan z dramatiko A. P. Čehova, v Letoviščarjih niza razpoloženja, sooča različna občutenja in razumevanja sveta posameznih oseb ter gledalcu omogoča, da odrske like opazuje v njihovem vsakdanjem življenju, v običajnem klepetu, prepiru, naklonjenosti, rahli nejevolji, ter ne zgolj v prelomnih trenutkih, ko se razgalijo bolj čustveno in drugače kot običajno … Iz teh drobcev, detajlov in banalnosti tako počasi nastaja mozaik človeških usod, ki jih družita krčevito prizadevanje po preganjanju dolgega časa in begu iz praznine ter želja po umiku iz brezdelja in bolj dejavni vlogi v svetu.
