V njej se soočita dve osebi – mama in hči. Prva še vedno živi kot v uporniških najstniških letih, celo razmišlja povsem enako kot takrat. Zanjo se je čas ustavil pred natanko petindvajsetimi leti. Še zmeraj je »upornica brez razloga«, nekdo, ki se upira zaradi upora samega, iz gole želje in potrebe po kljubovanju, biti proti, in še danes ni zmožna reflektirati te svoje izrazito naivne drže. Hči, odrasla v reji, je na videz mamino nasprotje: dekle našega časa, dolgočasna, brezbarvna oseba, polna predsodkov, očitkov in nekam konformističnega duha. Pa vendar se polagoma izkaže, da ni vse tako, kot je sprva videti …
Lep dan za umret nikakor ni zgodba o pankovski generaciji, čeprav je Mama iz tistih časov. To je igra o odnosih med dvema ženskama, med materjo in hčerko. In v tem je naša igra univerzalna. Splošno prepoznavna. Je pa hkrati to tudi igra o preteklosti. O pomembnosti človekove preteklosti, o mladosti. Če nimaš spominov, je tako, kot da te ni. (Vinko Möderndorfer)
A izpolnitev, kot že rečeno, nikdar ne pride kot dar, temveč si jo je treba zaslužiti, še več, zanjo je treba nekaj žrtvovati, pa ne česar koli, temveč del sebe samega, kos lastnega mesa. Zorimo šele skozi rane, ki jih zareže življenje /…/. (Blaž Lukan)
