Plesna predstava.
Doma so mi tudi pravili, ge najden v štrtun kouti peč, tan san dobro prišeu. Ge pa nej, pa naj dale iden. Zaj mu pa te šteli. Eden, dva, trij, štiri. Dobru san prišeu!
Ko v prekmurskih pokrajinah na vrata tvoje hiše s štirimi koti potrka pozvačin, veš, da se v vasi pripravlja pomemben dogodek. Dve osebi, ni nujno, da ju dobro poznaš, sta sklenili splesti zakonski vozel in pozvačinova naloga je, da na njuno veliko svatbo povabi vaščanke in vaščane. Ključno, morda celo častno nalogo mora pozvačin opraviti vedro in domiselno, četudi malo nerodno.
Avtor si v svojem plesnem prvencu za izhodišče narative vzame to še živečo šego pozvačina in jo postavi ob bok lastni identiteti. Čeprav se na prvi pogled zdi, da slovenska kulturna dediščina in svoboda izražanja sodobnega individuuma nimata veliko skupnega, performans vzporednice najde prav v njunem soočenju, pri čemer se najočitneje izrisujejo v avtorjevih mnogoterih »prvič«. V njem se tkejo korenine tradicije, ob kateri je odraščal, in elementi kvirovske (nočne) kulture, ob kateri se je emancipiral. In ko pogledamo v ritualno naravo šegavih junakov slovenske folklore, ni težko podobnih vzvodov in potencialov zapaziti tudi v kvirovskih manifestacijah: tako kot nas pozvačin vabi na veliko skupinsko slavje ljubezni dveh, nas kvir vabi na skupinsko praznovanje raznolike, vsesplošne ljubezni; gre za dva izraza ljubezni in slavja, tokrat združena v avtorju samem.
Küšni me je ljubezensko pismo obstoječim in nastajajočim tradicijam avtorjevega prostora in nas v času, ki od nas kar najbolj udarno zahteva stališče, sprašuje, na čigavo svatbo bomo sedli.
