Kratke zgodbe

Kratke zgodbe Sanje Nešković Peršin se razpirajo kot sprehod po razstavi, ki pred nas postavlja vprašanja o ujetosti in pasteh sodobnega življenja. Vsak prizor učinkuje konceptualno in vizualno avtonomno – kot artefakt utripa trenutka, v katerem se zrcalijo naš boj, naše hrepenenje, naše spoznanje. A vse te podobe se zlivajo v enotno pripoved: v pot protagonista, ki tava skozi labirint, kjer vsak odsek skriva novo past, novo ogledalo časa, v njem pa se prelamlja naš odnos do svobode, ljubezni, upora, želje, nadzora, nasilja in občutij. Labirint tako ni le oder, ki ga gledalec zre z očiščem, temveč zaporedje prostorov, ki se razpirajo kot presunljiv razmislek o našem vsakdanu. Ob tem se osrednja misel obrača k Borgesovi zgodbi Dva kralja in dva labirinta, v kateri avtor vzpostavi napetost med svetom snovi in duha – med kamnitim labirintom, sijajno arhitekturo človeške pameti in ošabnosti, ter njegovim nasprotjem: božjim labirintom, puščavo, neskončno in neobvladljivo. V tihi navezavi na Borgesovo simboliko skozi zgodbe Sanje Nešković Peršin kamniti labirint postane oder naših sodobnih pasti, puščava pa se razgrne kot končni prostor, kjer odpadejo vsi človeški poskusi nadzora. In morda prav tam, v tistem trenutku, ko se izgubi smer, vznikne možnost svobode – droben, a neprecenljiv korak iz labirinta.