Kralj Lear: Izjava o iskreni ljubezni

Ustaljena predstava je, da kdor ni sposoben, zmožen, voljan izjaviti ljubezni, pravzaprav (še) ne ljubi. Neubesedena ljubezen ni ljubezen. Kot da bi človek šele takrat, ko izdavi »ljubim te«, začel res ljubiti, se izpovedal, z besedo uresničil potencial, opravil performativni akt. Dokler je torej izjava ljubezni samo v zavesti, ne more biti ljubezen; ne za človeka samega, še manj za tiste, ki naj bi jih ljubil.

King Lear: Meantime we shall express our darker purpose. (Medtem pa vam povem, kaj snujem.)

Lear je razdelil kraljestvo na tri dele. Gola formalnost se zdi, ko od hčera zahteva, naj javno povedo, katera ga ima najrajši. Oblast hoče v zameno za kraljestvo izjavo o ljubezni, oblast hoče biti ljubljena in silno ji godi, ko Goneril in Regan na dolgo in široko govorita o tem, kako ne najdeta besed za svojo presilno ljubezen. Na drugi strani Kordelija sama sebi: »Kordelija Ubožica! Pa tudi ne – saj mi manjka samo besed, ljubezni ne.«

Lear predpostavlja iskrenost, iz česar izhaja, da bolj kot je izjava ozaljšana in baročna, bolj resnična je. In zato tudi več vredna. Kraljestvo za biti-ljubljen. Zato tudi povsem zgreši pomen Kordelijine izjave »Nič!« – Kralj Lear: »Iz niča ne bo nič.« Brez besed ne bo dela kraljestva. Ne moreš povedati, kako/da me ljubiš, torej me ne ljubiš.

»Kdor ljubi, ni glasen.«

Izjava o iskreni ljubezni, izjava o ljubezni, lažna izjava o iskreni ljubezni.

Besede lažejo. Kako laže telo?