"Ustaljena predstava je, da kdor ni sposoben, zmožen, voljan izjaviti ljubezni, pravzaprav (še) ne ljubi. Neubesedena ljubezen ni ljubezen. Kot da bi človek šele takrat, ko izdavi 'ljubim te', začel res ljubiti, se izpovedal, z besedo uresničil potencial, opravil performativni akt. Dokler je torej izjava ljubezni samo v zavesti, ne more biti ljubezen; ne za človeka samega, še manj za tiste, ki naj bi jih ljubil," je ob predstavi zapisal Nejc Valenti, ki je skupaj s Petro Veber ustvarjalkama svetoval glede dramaturgije.

Lear je razdelil kraljestvo na tri dele. Gola formalnost se zdi, ko od hčera zahteva, naj javno povedo, katera ga ima najrajši. Oblast hoče v zameno za kraljestvo izjavo o ljubezni, oblast hoče biti ljubljena in silno ji godi, ko Goneril in Regan na dolgo in široko govorita o tem, kako ne najdeta besed za svojo veliko ljubezen. Na drugi strani Kordelija sama sebi prigovarja: "Kordelija Ubožica! Pa tudi ne - saj mi manjka samo besed, ljubezni ne."

Lear predpostavlja iskrenost, iz česar izhaja, da bolj kot je izjava ozaljšana in baročna, bolj resnična je. In zato tudi več vredna. Zato tudi povsem zgreši pomen Kordelijine izjave o tem, koliko ljubi: "Nič!" Na to kralj Lear odgovori: "Iz niča ne bo nič." Brez besed torej ne bo dela kraljestva. Kaj pa če tisti, ki ljubi, ni glasen in če besede lažejo? Kako potemtakem laže telo, se še sprašuje Valenti.

Poleg Jurišićeve in Rusjanove v performansu nastopa Teja Reba. Kostumografijo, scenografijo in oblikovanje luči podpisuje Petra Veber, glasbo pa Drago Ivanuša.

Performans je nastal v koprodukciji CD in društva Pekinpah/Kink Kong.