Kopernikova teorija je predstava gibalno-vizualnega gledališča, ki skuša zabrisati ločnice med gibanjem, plesom, digitalno umetnostjo, gledališčem in cirkusom. Povabi vas na apokaliptično popotovanje po času: od velikega začetka pa vse do enega možnih koncev. Vmes pa raziskuje, kaj vendar je šlo v tej človeški zgodbi narobe – in kaj je šlo prav.
Čas teče, a človeštvo se predrzno igra z njim. V slepi predanosti dobičku se srdito zapletamo v konflikte z naravo, ki vodijo v pravo apokalipso. Dnevi miru so za mnoge le oddaljen spomin, če so sploh kdaj obstajali. Kopernik nas je že v 16. stoletju opomnil, da se svet ne vrti okoli nas. A namesto da bi se sprijaznili s svojim drobnim mestom v tej neskončni, kozmični igri, kapitalizem vztrajno poganja našo iluzijo o nadzoru.
V tem kaosu rojevamo nove heliocentrične vizije, kjer je vsak_a posameznik_ca zvezda, ki sije zase. Obračamo se navznoter in poskušamo kaos umiriti z razumevanjem lastne, osebne identitete. A naše dojemanje svojega jaza je neizogibno prepleteno z družbenimi normami. Izgubljamo se v poskusih, da bi ustregli idealom, ki niso nujno naši lastni. Tako smo razcepljeni, kot atomi, ki se ne morejo povezati v močno molekulo, ki bi predrugačila družbeno tkivo.
Čas se je že skorajda iztekel. A včasih se iz najtemnejše ure rodi celo novo vesolje.
