»Dnevi miru so za mnoge le oddaljen spomin, če so sploh kdaj obstajali«. Ne gre zgolj za občutek in popačeno medijsko sliko. Projekt ACLED je lani zabeležil 40-odstotno povečanje oboroženih spopadov v primerjavi z letom 2020. Trenutno eden od šestih ljudi živi na območju aktivnih konfliktov. V državah, kjer se še lahko gremo pacifizem, se srečujemo s povišano negotovostjo in tesnobo na vseh ravneh družbe. Slednje poleg vojn in genocidov povzročajo tudi doomerske napovedi okoljske katastrofe, ki bo po mnenju mnogih doletela že našo generacijo. V tem času je še posebej problematično kazanje s prstom, kot je denimo počela nedavna kampanja Evropske unije »EU is YOU«, ki krivdo za ekološki armagedon prelaga z gromozanskih podjetij na majhne posameznice. Ko krize postanejo nekaj tako vseprisotnega, se jim ne moremo izogniti niti v sodobnih uprizoritvenih praksah, ki so se vzpostavile kot avantgarda pri obravnavanju družbene snovi. To pa se je dogajalo v obliki eskapizma, z direktno tematizacijo ter seveda vso vmesno sivino.

Kopernikovateorijaje medžanrska predstava v produkciji Fabla Collective (Inan Sven Du Swami) in koprodukciji Hiše otrok in umetnosti, naslovljena po heliocentričnem modelu vesolja. S predstavitvijo slednjega je Nikolaj Kopernik v šestnajstem stoletju razburil sočasne dominantne strukture zaradi nasprotovanja krščanski dogmi, ki je do tedaj trdila, da je v središču vesolja Zemlja in z njo Človek. Če pa se svet vrti okoli Človeka, si mu ta lahko privošči svojevoljno vladati. S to potezo sta Du Swami in Mojca Špik – soavtorja koncepta – deklarirala svoj okoljevarstveni angažma, ki navdihuje tudi predmet njune najnovejše avtorske predstave.

Performerja začneta v kartonasti škatli, iz katere počasi lezejo okončine v tehniki fizičnega gledališča, s katerim sta denimo ustvarjala tudi v predstavi En K te gleda (Zavod Godot, 2022). Fragmentacija njunih teles, ki jo vzpostavi akcija izolacije okončin, ki se prepletajo in dopolnjujejo, ter mojstrske izvedbe slednje delujejo komično, hkrati pa sprožijo plejado interpretacijskih niti – od klavstrofobije in razčlovečenja do novih organskih tvorb. Nato nam raztelešeni glas iz zvočnikov (Tines Špik) pove nekaj v slogu povedi, s katero sem začel pričujoče besedilo (dramaturgija in besedilo Zala Mojca Jerman Kuželički). Ker se ljudje niso ukvarjali s pravimi problemi, še doda, so končali v prihodnosti, kjer je človeštvo že malodane izumrlo, preživelo je le nekaj ujetih na otokih smeti v Tihem oceanu. S tem se odrsko dogajanje usidra nepreklicno v uprizarjanju brodolomcev na razburkanem odprtem morju, kjer škatla začne reprezentirati otok smeti.

(So)čustvovanje z osamljenimi ljudmi, ki bodo preživeli apokalipso, ali pa s psihedeličnim kozmičnim fetusom iz animacije, ki raste v maternici, medtem ko se okoli njega podira civilizacija, pove dokaj malo o tem, kar v tem trenutku rabimo slišati, namreč kaj nam preostane?

Predstava tako vzpostavi neuravnoteženo hierarhijo odrskih učinkov in scenskih elementov, kjer posamezni prizori ustvarjajo pomensko široke slike, besedilo pa jih tlači v veliko ožjo nelinearno naracijo. Poleg pristopov fizičnega gledališča se Du Swami in Špik poslužujeta še mnogih drugih tehnik, v katerih se sicer mojstrsko izkažeta. Med njimi velja omeniti še pantomimo, gledališče predmetov in akrobacije, s katerimi sta ustvarjala tudi v predstavah LED (Hiša otrok in umetnosti, 2021) in Fantek in punčka (Pionirski dom, 2023), ter še posebej video animacijo (Du Swami, Špik). Celota mizanscene se skozi uprizoritev tako razpenja med dobrodošlo razgibanostjo in mankom rdeče niti, ki se posameznih tehnik ne bi zgolj dotaknila, temveč bi jih poglobila, osmislila in integrirala z vsebino. Zato na površje priplavajo tudi tehnične omejitve posameznih pristopov, ki se z naracijo tepejo. V drugi polovici predstave denimo Du Swami zaradi prenašanja scenografije (poleg avtorjev še Anže Bizjak) Špik pusti na odru samo, njegovo izginotje pa ni utemeljeno v vsebini predstave. 

Če pa vsebina in forma uprizoritve delujeta preveč heterogeno, jo uspešneje spaja režija Du Swamija skupaj z oblikovanjem luči (Gregor Kuhar) in zvoka (Martin Vogrin). Tako se odrska telesa denimo navidezno upočasnijo v trenutkih, ko dogajanje postane najbolj napeto, kar spremlja tudi upočasnitev v glasbi. Domiselni učinki, ki so bolj domači v filmu kot živem gledališču, terjajo predvsem čustveni odziv, kar velja tudi za vsebinsko plat. Slednja ustvarja ganljive utrinke neizbežne prihodnosti in njenih bolj znanstvenofantastičnih odvodov. Ko se Špik izstreli v vesolje, iščoč Planet B (za katerega nam parole okoljevarstvenih protestov sicer že nekaj časa sporočajo, da ga ni), se intelektualni nivo uprizoritve ujame za rep. (So)čustvovanje z osamljenimi ljudmi, ki bodo preživeli apokalipso, ali pa s psihedeličnim kozmičnim fetusom iz animacije, ki raste v maternici, medtem ko se okoli njega podira civilizacija, pove dokaj malo o tem, kar v tem trenutku rabimo slišati, namreč kaj nam preostane?

Uprizoritev Kopernikova teorija, ki prostrano prostornino Stare mestne elektrarne napolni z vznemirljivimi in spektakularnimi učinki ter s tankočutnimi podobami človeške prihodnosti, spodleti ravno v začetno deklarirani ambiciji po tematiziranju človeškega vmešavanja v okolje. Čeprav prepozna aktualno nevralgično tematiko, slednjo zgolj reprezentira in špekulira o individualizirani prihodnosti, s tem pa ne pripomore kaj dosti h korigiranju negotovosti in tesnobe. Z drugimi besedami: Kopernikova teorija ne sproži ravno kopernikanskega obrata.