Kdo se boji Virginie Woolf?, dramsko delo, ki že pol stoletja z lahkoto navdušuje gledališko in filmsko občinstvo, zaznamujejo humorni elementi črne, temne, divje komedije, a tudi elementi melodrame, tragedije, komedije slapstick, satire, na izviren in močan način pa poziva tudi k preizpraševanju družbenih konvencij, kar dramo uvršča med antologijske stvaritve svetovne dramatike.
Martha in George, zakonca v srednjih letih, v poznih urah, po koncu fakultetne zabave, gostita mlada zakonca, Nicka in Honey. V tej noči se razgali lažna idila zatohlega malomeščanskega življenja na provincialni univerzi.
Izbira tako nekonvencionalnega časa za konvencionalno druženje odpira dramski prostor za nizanje prizorov, ki nam omogočajo, da pokukamo za kulise družbeno sprejemljivega kodeksa obnašanja.
V noči, v kateri se pod pretvezo prevelike količine alkohola rušijo ograde družbenih pravil, tistih, ki z malomeščansko gotovostjo jamčijo tako imenovani uspeh, je druga plat naše kulture in civilizacije nemilostno postavljena pod vprašaj. Tako kot nam je tudi protagonistom laže živeti pod pretvezo normalnega življenja, kot pa si sneti maske in tvegati dokončno izgubo lastnih oporišč v življenjskih iluzijah, ki jih tako zelo potrebujemo. A to noč, verjetno šele pred jutrom, maske padejo. Iskrenost pa ne prinese katarze, temveč odpre prostor bolečine in trpljenja.
Strast, vpisana v vrstice in med vrstice mučnih, a duhovitih dialogov protagonistov Virginie Woolf, s svežino, značilno za dela, ki presegajo kulturološke razlike, vpliva na čustva občinstva in se nato z njimi superiorno poigra. Sodobnost uprizoritve se kaže tudi v tem, da brez strahu in zelo nedvomno napoveduje prodorno, agresivno, na vse pripravljeno »novo« generacijo, ki zagovarja misel, da je uspeh merljiv izključno po kriterijih, ki jih prinaša liberalni kapitalizem.
Željka Udovičić Pleština