Kaznovana trdosrčnost ali Peteršiljčkovo mamo rubijo

Uprizoritev je posvečena v spomin dr. Niku Kuretu ob 80. obletnici izida njegove knjige Pravi ljudski oder (1934). Ob pripravah na veliko razstavo ob stoletnici slovenskega lutkovnega ustvarjanja se je izkazalo, da so klasične ročne lutke že dolgo zapostavljene. Eden glavnih pobudnikov za množično uporabo ročnih lutk kot oblike ljudskega gledališča za najmlajše je bil dr. Niko Kuret, ki je tudi v lutkovnih igrah nadomestil Gašperčka – junaka iz nemških vzorov – s slovenskim Pavliho. Ta je potem prav po zaslugi dr. Nika Kureta obvladoval lutkovne scene vse tja do konca petdesetih let 20. stoletja. Izginil je, ker je izgubil nagajivo neugnanost in neukrotljivost tradicionalnih lutkovnih junakov na račun pridnega, vzornega pionirja. Iskrive lutkovne igrice, navdihnjene s pouličnimi prizori evropskih lutkarjev, se navezujejo na tradicijo commedie del'arte. Še pred drugo svetovno vojno in deloma med njo jih je Kuret objavljal v ciklostiranih zvežčičih, leta 1958 pa so pri Mladinski knjigi izšle v zbirki Lutkovni oder. Ponatis je ta založba pripravila leta 1995 v zbirki Mladi oder.

Pred dvajsetimi leti mi je dr. Kuret podaril v oskrbo 32 struženih ročnih lutk, kakršne je izdeloval in prodajal ob koncu vojne, da je preživljal sebe in družino. Ob 80. obletnici izida Pravi ljudski oder – knjige, ki je poudarjala pomen gledališča in gledališke vzgoje na vseh ravneh – je UNIMA Slovenija pripravila uprizoritev njegove igrice Kaznovana trdosrčnost ali Peteršiljčkovo mamo rubijo s temi izvirnimi lutkami. Protagonist Pavliha ima gotovo tudi danes nalogo, da mladi generaciji posreduje zaupanje v zmago pravice nad goljufijo, čeprav  včasih s premetenimi sredstvi. Kar presenetljivo je, kako je besedilo o Peteršiljčkovi mami aktualno tudi danes, ko kapital tajkunov obvladuje ravni oblasti. V igri so pomembni soigralci gledalci otroci, le z njihovo pomočjo se izkaže resnica. Izbrano besedilo je lahko spodbuda mladim gledalcem, da se tudi sami ustvarjalno spoprimejo z lutkami, simbolno obliko gledališča, kjer je vedno mogoče, da iznajdljivost in dobra volja razkrinkata in kaznujeta krivice, vsaj s Pavliho kot predstavnikom vseh evropskih lutkovnih junakov, ob tem pa ga prepoznamo tudi kot dediča Levstikovega izročila. (Edi Majaron)