Avtorski projekt tržaške igralke in režiserke Patrizie Jurinčič Finžgar raziskuje dimenzijo človekove arhetipske povezave z naravo, pomen obredov, hkrati vzpostavlja povezave s primorskim teritorijem in na poseben način z morjem. Na osnovi verzov istrskega pesnika Edelmana Jurinčiča, z izvirno glasbo Andrejke Možina in s sodelovanjem kitarista Janoša Jurinčiča se pripoved razvija skozi govorjeno besedo in glasbo, povezuje starodavne mite različnih narodov in kultur, katerim je slana kaplja skupna tema, vzpostavlja prekinjene vezi med človekom in naravnim svetiščem, kateremu pripada.
»Svet pozna mnogo obredov: različni so si po namembnosti, vsebini, obliki. Lahko so čisto osebni, privatni, lahko so verski, poganski, lahko so skrivnostni, okultni. Potreba po obredih je v človeku od nekdaj prisotna: menim, da zato, ker si bo človek – ne glede na to, koliko in v kakšni obliki je povezan z naravo, ki ji pripada – vedno postavljal vprašanja o svojem obstoju.« - piše tržaška igralka in režiserka Patrizia Jurinčič Finžgar o svojem avtorskem projektu, ki sledi rdeči niti slane kaplje: solza, morje, tekočina, ki povezuje človeka z naravo. Izgubljeni stiki z bistvom življenja se v tem besedilu prepletajo z osebnim iskanjem povezav znotraj mreže družinskih vezi, skritih sozvočij v priimkih izvajalcev in avtorjev.
Projekt se je rodil v Valdoltri, ko se je avtorica pogovorila s pesnikom in mu je po branju zbirke Tamariske v laguni časa predlagala počastitev njegovega življenjskega jubileja leta 2022 z gledališkim projektom, ki bi vključil njegove verze v scenarij za monodramo. Bližina morja na istrski plaži ni bila naključje, saj je del koncepta predstave, skupaj z zavestjo, da je človeško telo v velikem deležu slana tekočina. Iz tega izhaja duhovno razmišljanje, ki v gledališkem obredu, skozi mite in legende različnega izvora povezuje ženski in moški element, govorjene in pete besede.
