Ženska je modra kot morje. Morje je dvojnik neba. Horizont je črta, kjer se nebo in morje stikata, vsak človek pa vertikalna točka utelešenega stika nebes in zemlje.

Patrizia Jurinčič Finžgar je modra v svoji pojavi, z nosečniško postavo, ovito v dolgo temno modro obleko, modra v svojih besedah, s katerimi v jasno strukturirano pripoved artikulira stvariteljske mitološke pripovedke, modra v svojem glasu, dehtečem od harmoničnega spoja besedila in glasbe. Kaplja soli, njen avtorski projekt, ki tankočutno prisluškuje skrivnostim stvarjenja, je po spletu (ne)naključij dobil telo prav sedaj, ko umetnica poleg tega otroka ustvarjalnosti v sebi nosi tudi človeško bitje. Izhodiščna točka glasbeno-gledališkega dogodka – ali še raje: poetičnega dogodka – je izbor poezij primorskega pesnika Edelmana Jurinčiča, ki se organsko prepletejo s pripovedovanjem starodavnih zgodb o nastanku sveta in njegovih bitij. Mite o stvarjenju zajema v svetovni zakladnici pripovedi, spregovori nam z glasom starega Egipta, plemena Jorubi, nekdanjih prebivalcev južne Istre ter slovenskih starovercev.

Avtorica scenarija Patrizia Jurinčič Finžgar je obenem režiserka in dramaturginja, igralka/pripovedovalka in pevka – in celostna vpetost ter osebni angažma dajeta tkanju predstave posebno lep sijaj. Govorjena beseda je našla svojo dušo dvojčico v avtorskih uglasbitvah Andrejke Možina. Poezija Edelmana Jurinčiča, ki jo slišimo izpovedano v vnaprej posneti interpretaciji samega pesnika, kot neoviran tok svobodne reke zavijuga skoz ušesne školjke globlje v poslušalčevo notranjost, nato pa se ji na sotočju pridruži bujen vrelec uglasbene pesmi, ki z nadgrajeno melodijo in ritmom ponese smisel in misel še bližje središču. Glasba sama črpa iz različnih tradicij od balkanske do flamenka – in vendar njihove prvine niso postavljene v ospredje, temveč so zgolj kot najbolj notranje ogrodje, kot bi bile besede pesmi tiste, ki narekujejo melodije za ples srca. Beseda in glasba sta sublimno usklajeni, interpreta Patrizia Jurinčič Finžgar in Janoš Jurinčič (kitarist) pa ju tako s svojo prezenco kot z visoko kakovostjo nastopa dokončno oživita. Poezija ni le uglasbena in izvajalca nista le uglašena, dogodek ni le ugledališčen – na odru se pred nami poraja nežno, a čvrsto bitje utelešene poezije. Spremstvo kitare na poti pevkinega glasu deluje kot zanesljiva opora raziskujoči sili. Vedno prisoten pristan kitarske igre deluje kot nevsiljiva, a trdna moška podpora prodorni ženskosti, ki lahko del svojega materinstva do dna spozna in izkusi le na samotnih stezah, le v svoji duši in telesu. S to izkušnjo ženske postanejo pripovedovalke: spočetje je zgodba, nošnja je zgodba in zgodba je rojstvo – in razumevanje, da človek vse te faze doživlja krog za krogom, jih zbližuje s staro materjo Morjem. Igralkina naravna danost, mo(go)čen glas, je v njenem petju zrelo opolnomočena z darom pripovedovanja.

Poezija Edelmana Jurinčiča, ki jo slišimo izpovedano v vnaprej posneti interpretaciji samega pesnika, kot neoviran tok svobodne reke zavijuga skoz ušesne školjke globlje v poslušalčevo notranjost, nato pa se ji na sotočju pridruži bujen vrelec uglasbene pesmi, ki z nadgrajeno melodijo in ritmom ponese smisel in misel še bližje središču

Celovitost predstave se izkazuje tudi z rabo kostuma, scene in rekvizitov. Te avtorica premišljeno uporabi na različne načine, npr. svetleče modro blago najprej uporabi za zaslon, na katerem oživijo sence, nato si ga ovije okrog trebuha v nabrano krilo, nazadnje pa razvije čez celotno dolžino odra, da ob sapi vzvalovi v morsko gladino. Tako tudi trije kupi grobe soli niso sami sebi namen: iz njih zajema zrnje, ki ga uporabi za polnilo ropotulje, vanje stopa in iz njih izvablja zvoke; ko pest soli zaluča čez oder, pa zrnca zaštropotajo kot kaplje … Pri vsem je treba omeniti tudi oblikovanje luči Matjaža Bajca, ki elegantno in natančno sledi igralskim in atmosferskim spremembam ter ustvarja novo dimenzijo materializacije domišljijskih slik, npr. dodatno oživi nabrekanje semena v plod in izdatno pripomore k igrivemu lovljenju sonca in lune. (Kaplja soli je verjetno tudi prva predstava, kar sem jih videla, pri kateri je ropot stroja za proizvajanje megle posrečeno, če ne kar konstruktivno, sodeloval pri zvočni podobi prizora, v katerem je bil uporabljen.)

Stik nebesa in zemlje, vertikala Patrizie Jurinčič Finžgar, gledalca/poslušalca vabi v življenje tudi z zadnjim monologom o osnovnem gradniku človeškega bitja, kaplji soli, ki je njena rahločutna izpoved razumevanja življenja. Sicer pa njena živost in spremenljivost, prisotnost in pristnost, moč in mehkoba izpričujejo vero v življenje skoz celotno poetsko doživetje, v katerem s pokončno hrbtenico in jasnim glasom, svetlih oči, blagega nasmeha, hvaležnih dlani in spoštljivega duha pričuje za ljubezen. »Svojo končnost za neskončnost« nam njeni ustvarjalci darujejo tudi s to predstavo. In – hvala jim za to.