Kabare Kurac: Superheroji

Meje. Kabare Kurac se tudi v drugo igra z mejami – do njih ima ambivalenten odnos. Zaveda se jih in jih priznava, a jih ne jemlje resno. Skupina ljudi, ki kabare pripravlja, je prehodna, v njej se nekateri znajdejo slučajno, nekateri so notri pa ne vedo zakaj, spet drugi naj bi bili notri pa jih nikjer ni. Druga nenavadna meja se tiče kabareja kot teaterske forme. Kurac se imenuje »kabare«, ki ima kabarejske elemente, pa vendar lahko v vsakem trenutku podvomimo, ali gre res za kabare. Mogoče le kabare, ki je za en kurac. V tokratni manifestaciji je ponovno problematična tudi meja, ki definira teaterski »black box« - meja med odrom in tribuno. Tribuna je žal trdno zašraufana, zato ostaja na svojem mestu, a njej se pridružuje še druga na nasprotni strani, tako da je oder sedaj vmes. A tudi ta ni povsem definiran, ampak se razteguje po prostoru za potrebe dobrega počutja gledalcev in gledalk. Je kdo žejen? V natančni raziskavi tokratne teme superherojev je naenkrat postalo očitno tudi to, da je nekako težko določiti mejo med superherojem in superzlikavcem, čeprav se ta zdi na prvi pogled očitna. Kako daleč lahko gre superheroj v svojem prizadevanju uničenja nasprotnikov miru in vzpostavitvi pravičnosti? Čeprav si pogosto želimo dobrih stvari, z njimi vedno pridejo tudi slabe, nekje od spodaj in nekje od zadaj.

Proces. Kabare Kurac tudi v drugo ni izdelek. Njegov problem ni dovršenost, ampak ravno njena nemožnost. Vedno lahko nadaljujemo, ampak ali je sploh mogoče končati? Superherojev ni brez Demonov, in brez tega dvojega ni tistega tretjega, kar šele pride. In Kabareja ni brez nekih ljudi, ki se redno srečujejo, obstaja ravno zaradi teh nekaj življenj, ki so se pripravljena delno razgaliti v gledališču in ki si to gledališče za omejen čas naredijo za svoje domovanje. Tudi tisto, kar je za videti in občutiti, navsezadnje ni sestavljeno zgolj iz zabavnih točk, ampak poskuša s svojim trajanjem v skupen ritem ujeti vse prisotne. Naj ne bo pomote, ritem in narava njegovih intenzivnosti je vnaprej določena, le glasbeni podlagi je potrebno slediti. Prav iz tega razloga se ne gre slepiti, da Kabare Kurac ni nasilen proces, četudi se na površju mogoče zdi prijeten.

Nesmisel. Kabare Kurac tudi v drugo ničesar ne sporoča. Ne želi komunicirati z gledalcem, da bi mu podal neko novo vednost, ki bi jo ta lahko unovčil v časopisnih križankah. Ne želi torej prepričati in ne ustvarja enotnega smisla. Superheroji uporabljajo svoje moči in ne pojasnjujejo razlogov za svoja dejanja (ti so predpostavljeni v imaginariju skupnosti – pa gre res za pravico? Ali pa superheroji le radi razkazujejo svoje moči?), kakor se Kabare Kurac dotika brez da bi ekspliciral svojo ideologijo (tega tudi ne zna). Banja polna pudinga in viseča hrana so nesmisli le z določenih perspektiv, kasneje v procesu, če nas ujame ritem, pa lahko iz te praznine nastane nekaj smiselnega. Ali pa tudi ne. V vsakem primeru pa ni nobenega sporočila, bolj pomembno je, da gre za eksperiment v učinkih, ki jih takšno dogajanje lahko ima. Ponovno ti učinki niso nujno posplošeni na skupnost, ki se zbere v gledališču, ampak so najprej intimni in dobijo smisel šele prek osebne investicije vsakega prisotnega. Vprašanje je torej, česa si želim in česa ne?

Za Kabare Kurac vprašanje dobrega in slabega ne pride zares v poštev. Čeprav ima neko idejo, kaj želi proizvesti vsaj za časa svojega trajanja, tega vseeno nikakor ni mogoče napovedati. Za začetek si želi Kabare biti vsaj prijeten, če ne več. Zato postreže s pijačo, mogoče hrano, pa tudi muzike je veliko.