Avtokoreobiografija koreografa in plesalca Jérôma Bela.
Eden najpreproznavnejših francoskih koreografov svoje generacije, v Montepellieru rojeni Jérôme Bel, se je po študiju plesa na Nacionalnem centru za sodobni ples v Angersu začel posvečati ustvarjanju plesnih predstav, za kar ga je, kot pravi, leta 1983 navdušila predstava Nageljni (Nelken) legendarne nemške koreografinje Pine Bausch. Številni dogodki, ki so v 80. letih 20. stoletja pretresli in zaznamovali francosko družbo in ne nazadnje ves svet, med drugim epidemija aidsa, ki je koreografa prvič pobliže seznanila s tragiko smrti in izgube, so v toku časa vplivali na Belovo raziskovanje lastne plesne poetike, čeprav je ta vselej skušala ostati načelna in brezkompromisna, torej kot trajna kritika in žugajoč opomin popularne kulture na eni in masovnega potrošništva na drugi strani. V predstavi oziroma avtoportretu z naslovom Jérôme Bel, ki v celoti sledi načelom trajnostnega gledališča, saj sta za njeno izvedbo poleg nastopa le enega igralca uporabljeni minimalna scenska oprema in energetsko varčna tehnologija lokalnega gledališča, nas avtor v pičlih dveh urah s preizpraševanjem lastnih idej, prežetih s francoskim (post)strukturalizmom, zlasti s koncepti Rolanda Barthesa in Debordovo kritiko družbe spektakla, popelje na zanimivo in provokativno popotovanje skozi skoraj tri desetletja svoje profesionalne in ustvarjalne poti plesalca ter koreografa. Pri tem samoodkrivanju lastne preteklosti večkrat samokritično obračuna s svojimi številnimi prepričanji, zablodami in zgrešenimi predpostavkami, s tem pa navsezadnje tudi na novo osmišlja svojo avtorsko pozicijo v sedanjosti, da bi lahko s tem položil še trdnejše temelje svojemu nadaljnjemu plesnemu ustvarjanju.
Premierna uprizoritev v okviru evropskega projekta STAGES.
